130. člen ZPIZ-2

Upoštevaje Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma je sodišče prve stopnje seštelo dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, kot tudi dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini. Skupna pokojninska doba znaša 11 let in 1 dan. Tožnica tako ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 15 let zavarovalne dobe.

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pripada zavarovancu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega in se mu po posebnih predpisih oziroma, konkretno, na temelju drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2 krajši delovni čas šteje kot polni ter ga je treba na temelju te določbe voditi kot zavarovanca za polni delovni/zavarovalni čas, lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko ali le za krajši delovni čas od polnega, ki ustreza dejanskemu številu ur opravljenega invalidovega dela?

Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) ni sklenila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1. V tem primeru pa je njen delodajalec (stranski intervenient) toženi stranki pravilno podal prijavo v zavarovanje tožnice za krajši delovni čas od polnega, torej 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje n

Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zaseb

Ker pokojni z dopolnjeno pokojninsko dobo ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske niti starostne ali predčasne pokojnine, niso izpolnjeni pogoji na njegovi strani za priznanje družinske pokojnine tožnici, hčeri pokojnega zavarovanca.

Povečan čas zavarovalne dobe se upošteva pri skupni zavarovalni dobi, istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Tožniku je ob upoštevanju te dobe do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, zato je po 1. odstavku 114. člena ZDR-1 užival posebno varstvo pred odpovedjo. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic pa ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, mu je toženec zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo utemeljeno zavrnil.