19. člen ZPIZ-2

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

Le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.

Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena. Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.

Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo.

Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.

ZPIZ-2 v prvem odstavku 108. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Skladno s tretjim odstavkom tega člena pravice iz invalidskega zavarovanja pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Na podlagi prvega odstavka 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Izjema je določena le za osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane. Določba 65. člena ZUTD, določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljena njegova popolna nezmožnost za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V obravnavani zadevi je bil revident za sporno obdobje od 25. 5. 2012 do 14. 11. 2013 zavarovan na podlagi 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, naknadno pa je bilo za to obdobje zavarovanja vzpostavljeno delovnopravno razmerje na podlagi sodne poravnave v delovnem sporu. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.