22. člen ZPIZ-2

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.

Zmoten je pritožbeni očitek, da je potrebno pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca PIZ upoštevati razlog, ki je tožnika vodil do vpisa družbeništva in poslovodstva v poslovni register. Namen vpisa oziroma razlogi, ki so pripeljali do vpisa tožnika kot družbenika in poslovodje v sodni register, ne morejo vplivati na nastanek socialnopravnega razmerja, ki glede na zakonska določila nastane ex lege. Ključen je hkratni status družbenika in poslovodne osebe, ki sam po sebi pogojuje nastanek zavarovalnega razmerja, zaradi česar gre za zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti.

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Za kršitev materialnega predpisa gre, kadar gre za napačno razlago ali uporabo materialnega predpisa. Vendar slednje zadostuje le kot pritožbeni razlog, ne pa kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj se za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zahteva očitna kršitev oziroma očitno napačna uporaba materialnega predpisa. Uporaba pojma "očitno" približa uporabo ali kršitev prava samovolji oziroma arbitrarni odločitvi.

V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Po ZPIZ-2 ni možen izvzem iz zavarovanja, kot je to omogočal 19. člen ZPIZ-1, ko so osebe, vključene v zavarovanje v tujini, lahko pri ministru za delo predlagale izvzem iz zavarovanja, če je tako določala mednarodna pogodba. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije in da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Obvezno zavarovanje je vezano izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na poslovanje in obseg dohodkov.

Hkratni status družbenice in poslovodne osebe, sam po sebi pogojuje nastanek zavarovalnega razmerja in posledično tudi zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti.

Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2). Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v dom

ZPIZ-2 v prvem odstavku 16. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca sta bistveni tudi določbi 80. in 81. člena ZMEPIZ-1.

V obravnavani zadevi, ko je bil zavarovanec že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja, gre za uskladitev zavarovalnega časa in delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe iz individualnega delovnega spora. Zavarovanec je bil po podatkih matične evidence v obravnavnem obdobju sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku - C.. Vendar ima, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s prvotožnikom - B., vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Torej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko z B., razliko 16 ur do polnih 40 ur tedensko pa je v delovnem razmerju pri C.. Prav slednja dejstva pa so edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve. Z vzpostavitvijo delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko, je bila namreč na podlagi 14. člena ZPIZ-2 vzpostavljena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24

Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi

Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.

Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zaseb

Tožnica je bila uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in ni bila zavarovana na drugi podlagi. V poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi d. o. o. je bila vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.

Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.