69. člen ZPIZ-2

Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka. Določilo drugega

Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj je, kot je to določeno v 69. členu ZPIZ-2, poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev, kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021. Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja ter če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2.

Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Za odločitev je bistvena ugotovitev sodnega izvedenca, da je bilo že v času, ko je bil tožnik obravnavan na senatu invalidske komisije prve stopnje, tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je narekovalo, ne samo, da se mu priznajo stvarne razbremenitve pri delu, temveč da je potrebna tudi časovna razbremenitev. Je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je sporna odločba postala pravnomočna z 8. 5. 2014, kar med strankama ni sporno. Novo pravico je tako priznalo z naslednjim dnem po pravnomočnosti, torej z 9. 5. 2014.

Glede na ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje o obstoju preostale delovne zmožnosti za polovični delovni čas se tožnici na temelju 69. člena v zvezi z 82. členom ZPIZ-2 zakonito prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, z vsemi stvarnimi omejitvami, ugotovljenimi v predsodnem in sodnem postopku. Pravica je zakonito priznana od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, t.j. od 1. 9. 2015 dalje.

Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ter izpolnjuje pogoje iz 42. člena ZPIZ-2 oziroma, če gre za mlajšega invalida, pogoje iz 43. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Glede na drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2 pa zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. Nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tožnik ne izpolnjuje. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Ob pomanjkanju psihiatrične dokumentacije sodno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku pred 20. 2. 2017 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je posledično tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen. Tožniku niti, če bi bilo mogoče popolno izgubo delovne zmožnosti in torej I. kategorijo invalidnosti ugotoviti že od 11. 9. 1995 dalje, ne bi bilo mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. Z dopolnjeno pokojninsko dobo 7 mesecev in 4 dni niti v tem primeru namreč ne bi izpolnjeval pogoja gostote dobe za priznanje vtoževane invalidske dajatve.

Tožbeni zahtevek za I. kategorijo invalidnosti vključuje tudi zahtevek za razvrstitev v II. oz. III. kategorijo invalidnosti.

Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.

Predmet presoje v ponovljenem sojenju je bilo torej zgolj vprašanje, ali tožnica, pri kateri je od 18. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu in je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, saj so potrebne dodatne fizične razbremenitve od 6. 8. 2013 dalje, izpolnjuje pogoj gostote dobe za pridobitev novih pravic. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je dopolnila 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in 11 mesecev pokojninske dobe pri italijanskem ter 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen. Tožnica je do nastanka spremenjene invalidnosti dopolnila 50 let starosti, zato bi delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka te spremenjene invalidnosti znašala 30 let. V ta leta pa se ne všteje čas od 18. 11. 2008 dalje, ko je bila uživalka nadomestila za invalidnost1 in prijavljena v evidenci brezposelnih oseb Zavoda RS za zaposlovanje, kar pomeni, da delovna leta znašajo 26 let. Za priznanje novih pravic na temelju III. kategorije invalidnosti, ki je

Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.

Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.

Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let. Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih Samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zato tožnica ni upravičena do invalidnine. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 morala ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tret