108. člen ZPIZ-2

Pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Toženec lahko za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje.

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Ker tožnica ob ponovni vložitvi zahteve (ali po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2) ni izpolnjevala pogoja prenehanja obveznega zavarovanja, toženec še ni opravil ponovne odmere starostne pokojnine. Slednje bo toženec izvedel, ko bo tožnica izpolnjevala vse pogoje iz 108. člena ZPIZ-2. Ponovna odmera pokojnine ne omogoča sočasnega statusa uživalca pokojnine in zavarovanca, temveč je tudi za ponovno odmero, kar je ključno, potrebno prenehanje ponovnega obveznega zavarovanja.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2). Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2). Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine. Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino treba enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja. Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.

Pravica do starostne pokojnine je pogojena s prenehanjem zavarovanja. To velja tudi za sorazmerni del starostne pokojnine, ko se pogoji ob uporabi mednarodne pogodbe ugotavljajo s seštevanjem pokojninskih dob v državah pogodbenicah in denarna dajatev odmerja po formuli iz 22. člena BRSSZ.

Ker je bila tožnica do datuma nastanka invalidnosti dne 14. 3. 2022 od skupnih 29 let 7 mesecev in 4 dni pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic, na relevantni datum ni izpolnila pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

Tožnik je lahko tako šele prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja postal uživalec invalidske pokojnine. Samo dejstvo, da je pravica zavarovancu priznana, zaradi določila drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2 še ne pomeni, da je zavarovanec z dnem priznanja pravice že prejemnik dajatve iz naslova te pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opredelitev zakonodajalca „uživalec pokojnine“ sledi osnovnemu pomenu „uživalca“, še posebej na specifiko iz drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2. Potrebno je tako ločiti zavarovanca, ki ima priznano „pravico do pokojnine“ in zavarovanca, ki že uživa prejemke oziroma dajatve iz naslova priznane pravice.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.

Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti. Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.

Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe. Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih o

Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena. Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.

Ker se dodana doba glede na 8. točko 7. člena ZPIZ-2 upošteva pri presoji ali tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev, ne pa pri višini, je toženec na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 39 let, 2 meseca in 8 dni, torej brez upoštevanja dodane dobe, tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 56 %. Toženec je pravilno upošteval novelirano določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati 1. 1. 2016 in je torej že veljala 3. 1. 2016, ko je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev skladno z določbo 108. člena ZPIZ-2. Novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev za ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ne izpolnjuje, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.