20. člen ZPIZ-2

Utemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo izvedenino v znesku 265,00 EUR, potem pa znesek (spet) povečalo za materialne stroške v višini 10,00 EUR. Tako namreč izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Pri tem tudi višje sodišče odločitve ni moglo preizkusiti, saj se vsota zneskov v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne ujema (sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša 21,11 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 1,26 EUR), odločitev v tem delu pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz 2. in 3. točke sklepa.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Po presoji sodišča je v 55.a členu ZZVZZ nastopila pravna praznina, saj je določena le izhodiščna osnova za odmero prispevka, zmanjšanje te osnove z upoštevanjem stroškov, ki so bili potrebni za ustvarjanje tega dohodka, pa ni urejeno. Tudi po presoji sodišča ni videti razlogov, da te pravne praznine ne bi mogla z uporabo zakonske analogije zapolniti sodna praksa. ZZVZZ v 55.a členu izrecno ne izključuje upoštevanje stroškov od posameznega prejetega dohodka, prav tako pa bi bila taka razlaga neskladna z ustavnim načelom enakosti obremenitve zavezancev, ki ga je treba uporabiti (tudi) v zvezi s tem prispevkom. Uporaba analogije za zapolnitev navedene pravne praznine je glede na medsebojno povezanost obeh ureditev sistemsko logična. Zato se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10 % oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2.

Ob upoštevanju zavarovalnih dob dopolnjenih v Srbiji 7 let 4 mesece in 8 dni, v BIH 6 let, 1 mesec in 7 dni ter v Sloveniji 1 leto in 5 mesecev je tožnik do 30. 6. 2018 dopolnil skupaj 14 let 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Tožnik pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 na podlagi skupne zavarovalne dobe v trajanju 14 let, 10 mesecev in 15 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje, saj skupne zavarovalne dobe v trajanju 15 let ni dopolnil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal, da ima dopolnjenih 15 let in 13 dni pokojninske dobe, kot je zatrjeval.

Izvedenec je v pritožbenem postopku podal ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja in priglasil nagrado. Pritožbeno sodišče mu je na podlagi 249. člena ZPP priznalo nagrado in stroške za izvedensko delo glede na zamudo časa, obseg dela in trud za opravljeno delo. Izvedencu od priznane nagrade in stroškov pripada 8,85 % prispevek za PIZ.

Iz zakonskega besedila jasno sledi, da vključitev oseb, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, v zavarovanje po določbah ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2 ni obvezna. Po presoji sodišča iz zakona ne izhaja zahteva, da bi bilo treba voljo za vključitev v takšno prostovoljno zavarovanje nujno izraziti s posebno pisno izjavo. Zato je (tudi) plačevanje mesečnih prispevkov za takšno zavarovanje utemeljeno razumeti kot konkludentni izraz volje biti vključen v to zavarovanje. Drugačna razlaga bi nesorazmerno posegla v pravni položaj tistih zavezancev, ki so plačevali prispevke in se zanesli, da jim s tem gredo pravice iz vključenosti v zavarovanje na tej podlagi. Predvsem pa pri presoji v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da ni šlo za enkratno ali nekajkratno pomotno plačilo, ampak za plačevanje - ponavljajoča se aktivna ravnanja tožnice v večletnem obdobju.

Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Osebe, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo za plačilo, so v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2, pri opravljanju tega dela obvezno zavarovane za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če na podlagi tega dela niso vključene v zavarovanje po 18. ali 16. členu ZPIZ-2 in kadar se plačilo za opravljeno delo ali storitev šteje za dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ni drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Navedeni prispevek zavezanci plačajo tudi od nagrade stečajnemu upravitelju, likvidacijskemu upravitelju in upravitelju prisilne poravnave.

V 20. čl. ZPIZ-2 so urejeni posebni primeri zavarovanja za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Po tej določbi so izključno zavarovane le fizične osebe. V obravnavani zadevi je bila za izvedenstvo odrejena komisija za fakultetna izvedenska mnenja in ne fizična oseba, zato je izvedenskemu organu tudi priznana izvedenina ter hkrati pravilno odrejeno, da se ta nakaže na račun Univerze. V okoliščinah konkretnega primera zato ni podlage za zavarovanje po 20. čl. cit. ZPIZ-2, niti zavezanosti za plačilo prispevka iz tega naslova.

Prispevek za posebne primere zavarovanja se obračuna in plača le fizičnim osebam. Zato se ta prispevek za izvedenski organ, ki ni fizična, temveč pravna oseba, ne plačuje in se ne obračuna v izvedenino.

Ker se prispevek za posebne primere zavarovanja obračuna in plača le fizičnim osebam, se ta prispevek za izvedenski organ, ki ni fizična, temveč pravna oseba, ne plačuje in se tudi ne obračuna v izvedenino.