201. člen ZKP-UPB8

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obdolženec fizično nezmožen ponovitve istovrstnega dejanja, je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 27. 10. 2020 poudarilo, da za take trditve ni nobene dokazne podlage v zbranem spisovnem gradivu. Izpovedbe oškodovanca, da je obdolženec v slabem zdravstvenem stanju, da mu je velikokrat moral pomagati po stopnicah in da so tudi policisti izpovedovali o tem, da so obdolžencu morali pomagati v vozilo in po stopnicah, ne kažejo na prepričljivost zaključka o fizični nezmožnosti ponovitve takega dejanja, saj ne gre za spremembo v fizičnem stanju obdolženca in je tako slabo fizično stanje bilo podano že v času, ko naj bi obdolženec z nožem zabodel oškodovanca, kar pomeni, da domnevna fizična nesposobnost ni preprečila takega dejanja.

Glede na to, da obtoženec nima prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, hišni pripor kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, nikakor ne pride v poštev, hkrati pa ni mogoče spregledati v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljenih okoliščin, da je obtoženec kazniva dejanja izvrševal v več evropskih državah, s čimer si očitno zagotavlja sredstva za preživljanje ter da pogosto menjuje osebna imena, kar je njegov manever za izogibanje kazenskim postopkom na širšem območju Evrope.

Seveda obstaja možnost odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo kot navaja pritožba, vendar tako procesno dejanje samo po sebi ne izključuje obstoja begosumne nevarnosti.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru. Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor

Obdolženec je svojo grožnjo s terorističnim napadom podkrepil z dokazanim dejstvom, da je neupravičeno vstopil na zaščiteno območje vodohrana N. ter, da ve, kako oziroma na kakšen način bi lahko zastrupil vodo. Čeprav drži, kot navaja pritožba, da je po mnenju izvedenca psihiatrične stroke podana manjša verjetnost, da bi obdolženec uresničil grožnje, pa je vendar pri obdolžencu dopustil verjetnost ponovitve kaznivega dejanja, če bi se mu psihoza poglobila, do česar bi lahko prišlo v primeru opustitve psihofarmakoterapije z antipsihotikom. Pritožbena navedba, da je ugotovitev izvedenca pogojena le v primeru opustitve zdravljenja, pa ni bistvena ob obrazložitvi sodišča, da je obdolženec v preteklosti že prekinil zdravljenje. Nenazadnje pa izvedenec opozarja tudi, da naj bi obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje kljub temu, da naj bi redno prejemal ustrezno terapijo zaradi česar so tudi po oceni sodišča druge stopnje podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo realno bojazen, da bi na prostosti storil kaznivo dejanje.

1. Obdolženec se znajde v kazenskem postopku za dve najhujši kaznivi dejanji, neposredno po dejanjih grozi najbližjim sosedom oškodovancev, ki pokličejo policijo, ob prihodu katere se obdolženec sploh ne upira, policija pa na kraju samem najde eno truplo in ranjenko, ki zaradi obdolženčevega početja kmalu za tem umre. Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj bi moralo, sledeč zagovornikovim pritožbenim navedbam, biti še podano, da bi lahko govorili o neogibnosti pripora.

Od kod zagovornikom podatek, da so policisti drogo, zaseženo dne 08.09.2018 našli v zaprtem predalu pritožbenemu sodišču ni jasno, saj je iz zaslišanja policista I. P. razvidno, da sam ni ničesar odpiral ali pa kakorkoli prispeval h temu, da bi postala pozneje zasežena vrečka z mamilom vidna, sam zaseg zavoja, za katerega se je pozneje izkazalo, da vsebuje 47,67 g kokaina pa je tudi bil opravljen skladno z določbami 54. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Res je, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni izrecno opredelilo do obdolženčevega zdravstvenega in psihofizičnega stanja, na katerega je obramba predhodno opozarjala, vendar zaradi tega zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Navedene okoliščine, katere zagovornik ponavlja v pritožbi, namreč nimajo takšne teže, da bi vplivale na pravilnost izpodbijane odločitve, temveč celo nasprotno, jo pri obstoju ponovitvene nevarnosti utrjujejo. Dejstvo, da naj bi obdolženec imel določene psihične in duševne motnje namreč v povezavi z njegovo odvisnostjo od prepovedanih drog le še utrjujejo nevarnost ponavljanja tovrstnih nasilnih dejanj.

Podan priporni razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je aktivnosti v zvezi z vročitvijo obtožnice in zaslišanje obeh obdolžencev začelo že 13.9.2017, vendar neuspešno. Da sta obdolženca begosumna kaže tudi okoliščina, da naj bi pred tem na Hrvaškem izvršila enako kaznivo dejanje na enak način kot v obravnavanem primeru in sta bila v tej zvezi obdolženca tudi v priporu. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnice ugotavlja, da je sodišče prve stopnje že iz drugih okoliščin, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu pravilno sklepalo na begosumno nevarnost tega obdolženca, zato sama okoliščina, da naj bi se obdolženec nahajal na Irskem oziroma, da ta informacija ni potrjena, ni odločilna.

Prepričljivi so razlogi, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca. Res je, da obdolženec za obravnavana kazniva dejanja še ni bil obsojen kot pravilno izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo druga dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz teže obravnavanega kaznivega dejanja ter osebnih lastnosti obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da naj bi si obdolženec z izvrševanjem tovrstnega kaznivega dejanja zagotavljal sredstva za preživljanje.

Ko je preiskovalni sodnik končal preiskavo 20.11.2017, je državna tožilka 22.11.2017 iz utemeljenih razlogov predlagala podaljšanje pripora še za 15 dni. Ta možnost izhaja iz prvega odstavka 184. člena ZKP, ki določa, da če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, preiskovalni sodnik pošlje spis državnemu tožilcu najpozneje 15 dni pred iztekom pripora. Po nasprotnem razlogovanju je to določbo mogoče razumeti (tudi) tako, da je dopustno, če so izpolnjeni pogoji, pripor podaljšati tudi po končani preiskavi pred vložitvijo obtožnice, če je podaljšanje še v roku določenem v drugem odstavku 205. člena ZKP.