VSK Sklep I Kp 25533/2019

I. Pritožba zagovornice obdolženega Angela Vesnaverja se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. V. pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je obdolžencu podaljšalo pripor po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da je podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ter, da so pri njemu še vedno podane konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil in se s tem izognil izvedbi kazenskega postopka. Ocenilo pa je tudi, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno tudi glede na kriterije sorazmernosti v smislu 20. člena Ustave R Slovenije. Ker je sprejeto odločitev v nadaljevanju tudi prepričljivo obrazložilo, jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

5Zagovornica obdolženca sicer ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč meni, da podaljšanje pripora ni neogibno potrebno, saj je obdolženec državljan R Italije, ki je članica Evropske unije zaradi česar bi v primeru pobega oziroma zapustitve ozemlja R Slovenije slednja zoper obdolženca lahko odredila evropski nalog za prijetje in predajo. Kljub temu, da obdolženec v Sloveniji nima ne stalnega niti začasnega prebivališča, pa te okoliščine same po sebi ne utemeljujejo begosumnosti, niti bojazni, da se obdolženec, kolikor bi bil na prostosti, postopka ne bi udeleževal. Pri njemu namreč ni zaslediti nobenega aktivnega ravnanja, ki bi nevarnost pobega kakorkoli utemeljevalo.

6Z navedenimi pritožbenimi pomisleki ni moč soglašati. Dejstvo je, da se je obdolženec znašel v kazenskem postopku, zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno visoka zaporna kazen in tudi denarna kazen, obdolženca pa kot tujca na ozemlje naše države ne vežejo prav nobene okoliščine. Res je, da pri njemu ni bilo zaslediti aktivnega ravnanja, ki bi kazalo na pobeg iz naše države, vendar že objektivno dejstvo, da se je znašel v kazenskem postopku zaradi izvedbe kaznivega dejanja, takšno nevarnost brez dvoma utemeljuje. Obdolženec ima sicer prijavljeno bivališče v M., ki je v neposredni bližini državne meje, vendar pa je iz njegovih osebnih podatkov razvidno, da nima redne zaposlitve. To dejstvo gotovo utemeljuje bojazen, da bi se vabilom na glavno obravnavo že zaradi teže kaznivega dejanja in morebitnega izreka kazni, izmikal, saj nasprotno sam ne ponuja nobene garancije, da bi se postopka zares udeleževal. Seveda obstaja možnost odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo kot navaja pritožba, vendar tako procesno dejanje samo po sebi ne izključuje obstoja begosumne nevarnosti. Zato se tudi po oceni pritožbenega sodišča podaljšanje pripora po vloženi obtožbi izkaže kot neogibno potrebno zaradi izvedbe kazenskega postopka, ker pa pritožnik morebitnih milejših ukrepov niti ni konkretiziral, pritožbenih navedb v tej smeri ni bilo moč preizkusiti. Spričo vsega obrazloženega je zato sodišče druge stopnje vloženo pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.