VSK Sklep I Kp 16948/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega G. C. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu G. C. pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožbi za dva meseca.

2Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oz. ga nadomesti z milejšim ukrepom ali pa sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je obdolžencu pripor iz razloga begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti podaljšalo še po vloženi obtožbi. Kot je uvodoma ugotovilo, je podan utemeljen sum, da naj bi storil kaznivi dejanji ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 poleg tega pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Dalje je ugotovilo, da se pri njemu niso v ničemer spremenile okoliščine, ki utrjujejo nevarnost, da bi na prostosti pobegnil in se s tem izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka, kakor tudi bojazen, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Ker je dalje zaključilo, da je pripor neogibno potreben zaradi izvedbe kazenskega postopka in varstva ljudi, mu ga je po vloženi obtožbi tudi podaljšalo, kar vse je v sklepu tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo.

5Navedenih zaključkov pritožbena izvajanja niso omajala. Res je, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni izrecno opredelilo do obdolženčevega zdravstvenega in psihofizičnega stanja, na katerega je obramba predhodno opozarjala, vendar zaradi tega zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Navedene okoliščine, katere zagovornik ponavlja v pritožbi, namreč nimajo takšne teže, da bi vplivale na pravilnost izpodbijane odločitve, temveč celo nasprotno, jo pri obstoju ponovitvene nevarnosti utrjujejo. Dejstvo, da naj bi obdolženec imel določene psihične in duševne motnje namreč v povezavi z njegovo odvisnostjo od prepovedanih drog le še utrjujejo nevarnost ponavljanja tovrstnih nasilnih dejanj, pri čemer ne gre prezreti, da je zaradi slednjih tudi bil že večkrat obsojen v R Italiji. Zato v obstoj ponovitvene nevarnosti ne more biti prav nobenega dvoma.

6Enako velja tudi glede begosumne nevarnosti, saj obdolženca kot državljana R Italije na naše ozemlje ne vežejo nobene takšne okoliščine, ki bi nudile zadostno garancijo, da bi se na prostosti udeleževal predmetnega postopka oziroma, da ne bi pobegnil in te ugotovitve tudi ne more ovreči pritožbena navedba, da obdolženec nima namena vrnitve v R Italijo, ker ga tam čaka izvršitev zaporne kazni. Glede na to, da se mu očita dvoje kaznivih dejanj s predpisano relativno visoko zaporno kaznijo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil in se s tem izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka, zaradi česar je podaljšanje pripora tudi iz tega pripornega razloga povsem pravilna. Ostale okoliščine češ, da obdolžencu podaljšanje pripora onemogoča ustrezno zdravljenje, h kateremu želi pristopiti pa nimajo takšne teže, da bi terjale drugačno odločitev od sprejete. Prav tako ni na mestu predlog za odreditev milejšega ukrepa hišnega pripora, katerega pritožba tudi sicer podrobneje ni utemeljila. Ker torej glede na vse obrazloženo pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.