414. člen ZKP

Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je postavljen sorazmerno visoko, saj morajo nova dejstva in dokazi nakazovati na pomembne pravno relevantne okoliščine. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo tako vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.

Ob upoštevanju dejstva, da ob vložitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka še ni jasno, kakšna bo odločitev zunajobravnavnega senata, je po presoji sodišča dopustno dodeliti brezplačno pravno pomoč samo za to fazo postopka, t. j. za odločanje zunajobravnavnega senata o obnovi postopka kot izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno odločitev kazenskega sodišča. Neutemeljene so tožbene navedbe, da postopek v zvezi z obnovo postopka in kazenski postopek potekata na isti (prvi) stopnji sojenja in da gre zato za isto fazo postopka, saj imata zunajobravnavni senat (četudi je le-ta organiziran znotraj istega stvarno in krajevno pristojnega sodišča) in senat kazenskega sodišča oziroma sodnik posameznik v kazenskem postopku na prvi stopnji bistveno različne pristojnosti, pri čemer zunajobravnavni senat v zakonsko določenih primerih odloča tako o pritožbah zoper sklepe prvostopnega sodišča kot tudi o nekaterih drugih vprašanjih, vezanih na kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje.

Če sodišče odgovora državnega tožilstva na zahtevo za obnovo kazenskega postopka ne vroči v izjavo obsojencu oziroma obrambi, s tem krši pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahteve za obnovo postopka preizkus novih dokazov in dejstev temelji tudi na njihovi konfrontaciji z dokazi in dejstvi, ki so podlaga za oceno dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ohranja moč pravnomočno presojene stvari vse dotlej, dokler je novi dokazi in dejstva ne ovržejo. V postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka, ki poteka na nejavni seji, se sodišče seznani z vsebino novih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v poizvedbenem postopku (na primer z zapisniki o zaslišanju prič), posredno s tem pa tudi z njihovo dokazno močjo (na primer v smislu popolnosti ali doslednosti izpovedbe priče, relevantnosti zatrjevanih dejstev itd.). Če sodišče ob tem v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka izpostavi določena notranja neskladja ali vrzeli v izpovedbi priče, zgolj na podlagi tega sodišču še ni mogoče očitati, da je zunaj glavne obravnave vnaprej ocenjevalo verodostojnost njene izpovedbe.

Odločilno za obravnavano zadevo je dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni.

Sodišče prve stopnje v fazi formalnega preizkusa zahteve za obnovo kazenskega postopka ne sme opraviti dokazne ocene, saj sodišče ne more ocenjevati dokazov, ki jih ni izvedlo. Z izpodbijanim sklepom je prestopilo mejo med razlogi za zavrženje zahteve v sklopu formalnega preizkusa zahteve za obnovo postopka (prvi odstavek 413. člena ZKP) in razlogi za njeno zavrnitev po vsebinski obravnavi zahteve (prvi odstavek 410. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 414. člena ZKP).

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.

Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pravilno pojasnilo, da ni zakonskih pogojev za združitev kazni 7 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu xx izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, s kaznimi po sodbah, ki jih je že prestal in jih navaja v predlogu. Obsojenec je kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, ki je postala pravnomočna 21. 2. 2020, storil 1. 9. 2019, kar je po tem, ko je že v celoti prestal zaporne kazni po sodbah, ki naj bi bile z navedeno kaznijo 7 mesecev zapora po njegovem predlogu združene in bi naj bila izrečena enotna zaporna kazen. Združitev te kazni s kaznimi, ki so že prestane, ni mogoča, sodišče prve stopnje pa je v sklepu tudi pravilno obrazložilo, kdaj se kazni zapora, izrečene v različnih sodbah, v nepravi obnovi postopka združi.

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je obsojenec šele v pritožbenem postopku poravnal dolg do oškodovanke, ki ga je povzročil s kaznivim dejanjem, ni novo dejstvo, zaradi katerega bi bila mogoča obnova postopka in izrek oprostilne sodbe ali obsodbe po milejšem kazenskem zakonu. Razlog za obnovo postopka ni okoliščina, da je storilec kaznivega dejanja poravnal svojo civilnopravno obveznost do oškodovanca iz naslova premoženjskopravnega zahtevka. Gre za okoliščino, ki bi bila upoštevana v postopku za preklic pogojne obsodbe in bi lahko dosegla drugačno odločitev - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe, ni pa okoliščina, ki bi dopuščala obnovo postopka.

Drugi odstavek 369. člena ZKP določa, da, če se je zoper sodbo pritožil obsojenec ali kdo iz drugega odstavka 367. člena tega zakona, ali če se je zoper sodbo pritožil oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, ki nima pooblaščenca, pa pritožba ni sestavljena v skladu z določbami prejšnjega odstavka, zahteva sodišče prve stopnje od pritožnika, naj jo v določenem roku dopolni s pisno vlogo ali na zapisnik pri tem sodišču. Če pritožnik tej zahtevi ne ustreže in pritožba ne vsebuje podatkov iz 2., 3. ali 5. točke prejšnjega odstavka, jo sodišče zavrže. 5. točka prvega odstavka 369. člena ZKP pa določa, da mora pritožba obsegati na koncu podpis osebe, ki se pritožuje.

Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze po uradni dolžnosti in da za to ni bilo pristojno. Skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP je raziskalo le tista dejstva in priskrbelo dokaze, na katere sta se sklicevali obe stranki, tako zagovorniki v zahtevi za obnovo postopka, kot državna tožilka v odgovoru nanjo (drugi odstavek 413. člena ZKP), in zato s svojim postopanjem ni kršilo določb kazenskega postopka.

Sodba civilnega sodišča ni takšen nov dokaz, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost storilca.

Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.

V postopku o dovolitvi obnove sodišče presodi le, ali zahteva za obnovo postopka sploh navaja nova dejstva in nove dokaze in, ali so sploh primerni, da bi lahko (glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba) privedli do drugačne za obsojenca ugodnejše sodbe, ne ocenjuje pa njihove verodostojnosti.

Zahtevo za obnovo kazenskega postopka je mogoče zavrniti, če je predhodno izveden poizvedbeni postopek in če je rezultat tega postopka takšen, da se na podlagi njega ne more dovoliti obnova kazenskega postopka. Navedeno torej pomeni, da je ponujeni dokaz potrebno izvesti, ga preizkusiti in v primeru, da ocenjeni dokaz ne bi mogel vplivati na pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva, ki se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja, kazensko odgovornost in uporabo kazenskih sankcij, zavrniti.

Formalni preizkus zahteve za obnovo ne zajema vsebinskega presojanja dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi. Po prvem odstavku 414. člena ZKP ravna sodišče samo, kadar zahteve za obnovo ne zavrže v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP.

Ker morajo biti nova dejstva in novi dokazi takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca, mora sodišče takšno presojo v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlaganih dokazov opraviti pred (meritorno) odločitvijo o zahtevi za obnovo kazenskega postopka.

Ko sodišče odloča o tem, ali bo ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka ali jo bo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP), se ne more spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, temveč oceni le, ali so po vsebini takšni, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obsojenca ali izrek sodbe po milejšem kazenskem zakonu. Protispisnost je podana le takrat, kadar sodišče povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo pravo vsebino. Takšno nasprotje mora biti precejšnje in nanašati se mora na odločilna dejstva.

Iz 22. člena Ustave, ki je konkretiziran s 16. členom ZKP izhaja, da ima obtoženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Enaka načela veljajo tudi v postopku za obnovo kazenskega postopka po 413. in 414. členu ZPP.

Izjava enega soobsojenca, da drugi ni storil kaznivega dejanja, brez navedbe dejstev in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v zvezi z obstojem odločilnih dejstev glede kaznivega dejanja, ni tak dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka. Glede na popolno splošnost zatrjevanega tudi ni potrebna izvedba dokaza v poizvedovalnem postopku.