UPRS Sodba I U 1137/2021-8

Tožba se zavrne.

1Policijska postaja Ljubljana Vič (v nadaljevanju PP LJ Vič) je z odločbo o vrnitvi št. 10605572/2253-60/2021/32 (3E695-11) z dne 1. 6. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožnici določila nov 30-dnevni rok za prostovoljni odhod iz države. Odločila je, da mora tožnica v tem roku zapustiti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985 in da se jo odstrani iz teh območij, če tega ne bo upoštevala. Hkrati je določila prepoved vstopa za obdobje enega leta, ki se ne izvrši, če tožnica zapusti navedeno območje v roku za prostovoljni odhod in še odločila, da posebnih stroškov v postopku ni bilo.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da tožnica nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ker nima dovoljenja za prebivanje v RS. Do dne 21. 11. 2020 je imela dovoljenje za prebivanje v RS, vendar pred potekom veljavnosti tega dovoljenja na upravni enoti s strani njenih staršev ali pooblaščenca ni bila podana nova vloga za podaljšanje tega dovoljenja, zato je njeno bivanje od 22. 11. 2020 dalje nezakonito. PP LJ Vič je mladoletni tujki zaradi tega dne 20. 5. 2021 na podlagi 64. člena Zakona o tujcih izdala odločbo o vrnitvi, ki je bila vročena njenemu očetu. V odločbi je dobil določen sedem dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki se je iztekel 31. 5. 2021. Od 1. 6. 2021 je tožnica na območju RS ponovno nezakonito. V zvezi s tem na PP LJ Vič mladoletna tožnica ni podala izjave, saj biva skupaj z očetom in mamo, katera sta njena zakonita zastopnika in tudi preko pooblaščenca urejata njune zadeve pri pristojnih organih v Republiki Sloveniji. Z izpodbijano odločbo je bil določen 30-dnevni rok za prostovoljen odhod, da bosta lahko njena starša na Veleposlaništvu Kosova v Ljubljani za njo zaprosila za izdajo potnega lista matične države Kosovo. Po pridobitvi potnega lista Kosova bo lahko mladoletna tožnica skupaj s staršema zapustila Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic z izdajo Konvencije za izvajanje schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. V izpodbijani odločbi je še navedeno, da če obstajajo okoliščine iz četrtega odstavka 66. člena ZTuj-2, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti v roku, določenem za prostovoljni odhod, lahko pri policijski postaji, ki je izdala to odločbo, pred potekom roka za prostovoljni odhod vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod.

3Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, kjer uveljavlja, da se po določbi 102. člena Zakona o tujcih-2F postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljujejo in zaključijo po /prejšnjih/ določbah Zakona o tujcih razen, če so določbe tega zakona za stranko ugodnejše. Meni, da je zakonska ureditev, ki se je za tožnico uporabljala v času, ko je bila (brez lastne krivde) v položaju formalno nezakonitega prebivanja v državi, za tujce ugodnejši kot z novelo vpeljani enostopenjski postopek, zato je v obravnavanem primeru postopek treba nadaljevati in zaključiti po zakonski ureditvi, po kateri se je začel in ne po bistveno zaostrenih določbah novele F. Ocenjuje, da je to potrebno tudi iz razloga, ker se je postopek nedopustno zavlačeval tako dolgo, da je začela veljati zaostrena določba novele ZTuj-2F.

4Tožena stranka je v drugostopenjski odločbi združila v skupno obravnavanje pritožbo mladoletne tožnice in pritožbo A. A. (očeta tožnice) ter odločila, da se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je PP Ljubljana Vič pritožnikoma 20. 5. 2021 izdala odločbo o vrnitvi na podlagi 64. člena tedaj veljavnega ZTuj-2. V skladu s tedaj veljavnim dvostopenjskim postopkom je strankam omogočila prostovoljno vrnitev in določila rok sedem dni za zapustitev države v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZTuj-2. Zoper to odločbo sta imela možnost vložiti pritožbo v roku 3 dni po njeni vročitvi. Strankam je bila odločba vročena 20. 5. 2021, rok za pritožbo se je iztekel 23. 5. 2021. Pritožba v tem roku ni bila vložena. Dne 24. 5. 2021 sta odločbi postali dokončni in izvršljivi. S tem dnem sta postali tudi formalno pravnomočni, saj zoper njiju ni dovoljen upravni spor (potekel je pritožbeni rok, stranki pa nista vložili pritožbe). Postopek izdaje odločbe o vrnitvi z določenim rokom za vrnitev je bil torej za obe stranki zaključen pred 26. 5. 2021, ko so se začela uporabljati pravila ZTuj-2F. Pri izdaji izpodbijane odločbe z dne 1. 6. 2021 je bilo zato potrebno uporabiti pravila ZTuj-2F, saj na ta dan ni bilo več nobenega odprtega postopka, v katerem ne bi bilo pravnomočno odločeno. Sklicevanje pritožbe na ugodnejša pravila se zato ne more upoštevati. V konkretnem primeru se pravila ZTuj-2, ki so veljala pred 26. 5. 2021, sploh ne uporabljajo, zato ni potrebno ugotavljati, kateri predpis je za stranko bolj ugoden.

5V tožbi tožeča stranka najprej povzema ugotovitve pritožbe in dodaja, da s pravnomočnostjo prve odločbe o vrnitvi (z rokom za prostovoljno vrnitev) postopek takrat, kadar se tujec prostovoljno ni vrnil, sploh še ni bil končan, ampak se je šele takrat lahko nadaljeval z izdajo druge odločbe o vrnitvi oziroma odstranitvi tujca iz države, katere izvršitev pa je bilo mogoče zadržati z vložitvijo prošnje za dovolitev zadrževanja po 73. člena ZTuj-2. PP Ljubljana Vič je na to bila posebej opozorjena z vlogo z dne 30. 5. 2021, naslovljeno "Iztek roka za takojšnjo izdajo druge odločbe o vrnitvi". Tožnica zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in po 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo odloči o stvari. Dodatno navaja, da tožnica nima ne kosovskega ne kakšnega drugega državljanstva, da je apatrid in da ji zato odločbe o vrnitvi pravzaprav sploh ne bi bilo mogoče oziroma smiselno izdati, saj ni državljanka nobene države, v katero naj bi se (prostovoljno ali prisilno) vrnila.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek izdaje odločbe o vrnitvi z določenim rokom za vrnitev zoper tožnico pravnomočno zaključen pred 26. 5. 2021, ko so se začela uporabljati pravila ZTuj-2F. Pri izdaji odločbe 1. 6. 2021 je bilo zato potrebno uporabiti pravila ZTuj-2F. Tožba kot povsem novo dejstvo izpostavlja, da je tožnica brez državljanstva. Tega organ prve stopnje ni presojal, saj je izpodbijani odločbi izdal na podlagi prošenj za izdajo odločbe, v kateri se tožnica na to ni sklicevala. Iz potnega lista RS, ki je bil izdan tožnici in evidence E-RISK je glede državljanstva zabeležka državljanstvo neznano, stalno prebivališče pa Kosovo, ... Tožnica trditve o državljanstvu Kosova ali katerega drugega državljanstva ni z ničemer izkazala. Starša sta oba državljana Kosova, kar pomeni, da državljanstvo lahko primarno pridobi po rodu. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba se zavrne.

8V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost odločitve o določitvi novega roka tujcu za prostovoljni odhod iz države. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi na dan izdaje izpodbijane odločbo veljavnih določb 60., 64. in 66. člena ZTuj-2 (vključujoč novelo F). ZTuj-2F (Uradni list RS, št. 57/21, uporaba od 27. 5. 2021) namreč v prehodnih določbah v 102. členu določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljujejo in zaključijo po določbah ZTuj-2, razen če so določbe tega zakona za stranko ugodnejše.

9Med strankama ni sporno, da je tožnica prošnjo za izdajo druge odločbe o vrnitvi (z daljšim rokom za prostovoljni odhod) vložila 30. 5. 2021. Prav tako ni sporno, da zoper prvo odločbo o vrnitvi z dne 20. 5. 2021, z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljni odhod, v 3 dnevnem roku ni vložila pritožbe. To pa pomeni, da je odločba z dne 20. 5. 2021, ki je predpogoj za izdajo druge odločbe o vrnitvi (z daljšim rokom za prostovoljni odhod) po izteku pritožbenega roka z dnem 24. 5. 2021 postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna (formalno in materialno pravnomočna). To pa posledično pomeni, da je bila vloga za izdajo druge odločbe o vrnitvi vložena v času, ko se je že uporabljalo besedilo ZTuj-2, ki je že vključevalo novelo F, vendar pri tem niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo prehodne določbe 102.člena ZTuj-2F.

10Upravni postopek glede izdaje druge odločbe o vrnitvi je bil na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, to je 30. 5. 2021 (drugi odstavek 127. člena ZUP). Ker je bila predhodna prva odločba o odstranitvi dne 24. 5. 2021 že pravnomočna, to pomeni, da se je postopek v zvezi z izdajo nove odločbe o vrnitvi (s podaljšanim rokom) začel po nastopu začetka veljave ZTuj-2F, kar je tožena stranka pravilno ugotovila in posledično uporabila pravilno pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11Na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o nepravočasno končanih predhodnih postopkih, ki naj bi oziroma so vplivale na pravilnost uporabe Zakona o tujcih za potek konkretnega upravnega spora. Prav tako ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi navedbe o apatridnosti tožnice, saj gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati v tem sodnem postopku. Lahko pa to okoliščino tožnica uveljavlja v morebitnih drugih še odprtih upravnih postopkih, za urejanje svojega statusa tujca.

12Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).