66. člen ZTuj-2

Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski

Tožniku se neobstoječ rok za prostovoljni odhod ne more podaljšati. Izpodbijani sklep ne vsebuje oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebuje le procesno odločitev o zavrženju njegove prošnje o podaljšanju roka. Zato ne gre za dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in ne o dovolitvi zadrževanja tujca na podlagi 73. člena ZTuj-22. Zato v tem upravnem sporu ne more biti relevanten tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ (podredno) začeti postopek dovolitve zadrževanja tožnika. Ob tem sodišče pripominja, da iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2.

Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne t

Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.

Čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, začne teči z dnem izvršitve odločbe, s katero je bila tujcu izrečena prepoved vstopa. Pomemben je torej podatek o izvršljivosti sporne odločbe (in ne morebiti njena pravnomočnost), s katero je bila tožnici izrečena prepoved vstopa v državo in čas, določen v odločbi, kako dolgo slednja v državo ne sme vstopiti.

Sporna je odločitev, da se tožniku prepove vstop v državo za obdobje štirih let, ki pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Podlago za takšno odločitev dajejo okoliščine, ki izhajajo že iz prvostopenjske odločbe in ki jih je nato izpostavil še drugostopenjski organ v svoji odločbi, in sicer, da je tožnik vstopil in prebival na območju Republike Slovenije kljub prepovedi vstopa v schengensko omočje; da je, kar ima po presoji sodišča veliko težo, posedoval tuje ponarejene listine (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje); da je v policijskem postopku z zatrjevanjem, da so ti dokumenti pristni in da je iz njih razvidna njegova identiteta, navajal lažne podatke; in da je bil, kar je nadalje bistvenega pomena, obsojen za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin.

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil v državo, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev.

Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS. Tožnik je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa. Vse navedeno predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna,

Iz podatkov v spisu ni izkazano, da tožnik ne bi razumel vprašanj in poteka postopka. Iz Zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da sta policista ugotovila, da tožnik razume in govori srbski jezik, zato sta prevajala tožniku iz slovenskega v srbski jezik. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem aktu navedel, da je bila tožniku predhodno izdana odločba o prostovoljni vrnitvi z dne 16. 1. 2013, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 20. 1. 2013. Tožnik tem dejstvom ne oporeka. Sam tudi pravi, da je plačilni nalog plačal, tako da je neprepričljiva njegova izhaja, da o tem ne ve nič. To pa pomeni, da sta izpolnjena pogoja za izdajo odločbe o odstranitvi in za izdajo ukrepa o prepovedi vstopa. Šestmesečna prepoved vstopa je najkrajša možna dolžina prepovedi, zato sodišče ne vidi razlogov za nezakonitost tega ukrepa.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo.

V postopku odstranitve tujca iz države niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista presojala pravice tožnika, ki je poročen s slovensko državljanko, do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin v zvezi s to pravico z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločitve pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med tožnikom in njegovo ženo, prek načela sorazmernosti pretehtati dopustnost morebitne odstranitve in prepovedi vstopa za tožnika z vidika pravice do zasebnega in družinskega življenja tožnika.

Odločbo o vrnitvi se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. Z odločbo o vrnitvi se tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2 ni bila omogočena prostovoljna vrnitev ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev. Določba sedmega odstavka ZUP ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik.

Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda.

V konkretnem primeru so podani zakonski razlogi za ukrep odstranitve iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je Upravna enota Krško predhodno izdala sklep, s katerim je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države in da tožnica v določenem roku ni zapustila države. Tudi prepoved vstopa je utemeljena na podlagi zakonskih določil.