UPRS sodba III U 219/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Policijska postaja Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 2253-28/2015/3 (3B691-02) z dne 20. 7. 2015 tožniku, državljanu Srbije, določila 15 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki prične teči z dnem dokončnosti odločbe, nadalje, mu za čas do izvršitve odločbe določila naslov bivanja v ... ter mu naložila obveznost, da se mora enkrat dnevno javljati na Policijski postaji v Izoli. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je Finančni urad Koper dne 20. 7. 2015 policiste Skupine za delo po tujski problematiki PU Koper obvestil, da so ob kontroli dela na črno pri novogradnji stanovanjske hiše v bližini naslova ..., naleteli na tožnika, ki je delal na črno in za katerega so sumili, da za delo in bivanje v Republiki Sloveniji ne poseduje potrebnih dovoljenj. Policisti so preverili identiteto tožnika ter ugotovili, da je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje do 8. 5. 2011. Dne 9. 6. 2010 je vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, vendar pa je bila njegova prošnja zavrnjena. Dne 3. 5. 2011 je vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bila ta prošnja dne 7. 7. 2011 zavrnjena, odločitev pa potrjena v pritožbenem postopku. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo, ki ji je bilo ugodeno in je bila odločba o zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Upravni organ je ob ponovnem odločanju sprejel enako odločitev kot ob prvem odločanju, ta pa je bila potrjena najprej v pritožbenem in nato še v sodnem postopku. Zoper odločitev sodišča je tožnik vložil revizijo pri Vrhovnem sodišču RS, vendar pa je bila ta dne 25. 2. 2015 zavržena. Od takrat dalje tožnik kot tujec nima več urejenega statusa v Republiki Sloveniji in bi moral njeno ozemlje zapustiti.

2V postopku, ki ga je vodil prvostopenjski organ, je tožnik ob zaslišanju povedal, da je v Republiki Sloveniji neprekinjeno že osem let. Ker mu podjetja, ki so mu naročala delo, tega niso plačala, ni zmogel poravnati vseh obveznosti do države, kar je bilo razlog, da mu upravna enota ni podaljšala dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Po tem, ko so bili zaključeni sodni postopki, opisani v prejšnjem odstavku, je vložil še ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču RS, vendar pa mu ni bilo ugodeno. Njegov odvetnik mu je zagotovil, da bo zadevo predal v reševanje še Evropskemu sodišču za človekove pravice v Strasbourgu in da ima za to čas šestih mesecev. V dobri veri, da bo v tem postopku uspel, je ostal na ozemlju Republike Slovenije.

3Prvostopenjski organ je na podlagi zbranih podatkov ugotovil, da tožnik biva na območju Republike Slovenije z namenom opravljanja dela, četudi dovoljenja za prebivanje nima, saj mu je prenehalo veljati. Skladno s tem je prvostopenjski organ sprejel izpodbijano odločitev, v odločbi pa tožniku pojasnil posledice te odločitve in nadaljnje postopke.

4Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, vendar pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z določbo št. 2253-24/2015/8 (155-07) z dne 27. 7. 2015 zavrnilo in pritrdilo argumentom prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločitve pojasnil, da je iz zbranih podatkov razvidno, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji prenehalo veljati in da zato od takrat dalje tu prebiva nezakonito, kar je bilo tudi razlog za izdajo izpodbijane odločbe. Obširne tožnikove pritožbene navedbe o tem, zakaj po njegovem mnenju odločitev v postopku odločanja o prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ni pravilna, za obravnavani postopek niso pravno relevantne. O tem je bilo namreč že pravnomočno odločeno in zato ponovno odločanje o istih navedbah ni dopustno. Ključno je le to, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za prebivanje na območju Republike Slovenije in mu je bila zato tudi izdana izpodbijana odločba. Trditve tožnika, da izpodbijana odločba ne bi smela biti izdana zaradi razloga združevanja družine, so po mnenju drugostopenjskega organa pavšalne, neutemeljene in niso izkazane.

5Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi je uvodoma opisuje kronologijo dogajanja in izdanih aktov v zadevi zavrnitve njegove prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V nadaljevanju pojasnjuje svoje mnenje, da ta odločitev ni bila pravilna, oziroma, da je nezakonita, saj je bil s tako odločitvijo postavljen v neenak položaj in mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, kot drugim osebam v podobnih situacijah. Navaja tudi, da bo, ker so v Sloveniji izčrpana vsa pravna sredstva, vložil pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Meni, da je odločitev tožene stranke, ki je njegove argumente o tem, da je bila odločitev v zadevi zavrnitve podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje nezakonita, štela za nerelevantne, nezakonita in posledica nepravilnega tolmačenja določbe 5. alineje prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1). Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter postopek vrnitve ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

6Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I. izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi določbe 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), po kateri izda policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, odločbo o vrnitvi. Policija lahko z odločbo o vrnitvi določi rok, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, ki ne sme biti krajši od sedmih in ne daljši od tridesetih dni in lahko za ta čas tujcu tudi določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (67. člen ZTuj-2). Podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi je torej ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. 60. člen ZTuj-2 določa, da se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji v treh primerih: če je nezakonito vstopil v državo; če nima vizuma ali je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Republiki Sloveniji; ter v primeru, če nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na zadnji zakonsko določeni primer, torej je ugotovila, da je tožniku njegovo dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati.

10Med strankama ni sporno, da je imel tožnik veljavno dovoljenje za začasno prebivanje od 10. 5. 2006 do 8. 6. 2007, nato od 9. 5. 2007 do 8. 5. 2008 in od 5. 5. 2008 do 8. 5. 2011. Prav tako ni sporno, da je tožnik dne 9. 6. 2010 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila zavrnjena, kot tudi ni sporno, da je dne 3. 5. 2011 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Sporno ni niti to, da je bila ta njegova prošnja z odločbo z dne 7. 7. 2011 zavrnjena, ta odločitev po pritožbi tožnika potrjena, nato pa v sodnem postopku odločitev razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje, vendar pa nato sprejeta enaka odločitev dne 14. 12. 2013, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku dne 10. 2. 2014, zoper to odločitev vložena tožba pa zavrnjena s sodbo z dne 5. 12. 2014. Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo pri Vrhovnem sodišču RS, ki pa jo je s sklepom z dne 25. 2. 2015 zavrglo. Tožnik je nato vložil še ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS, ki je s sklepom z dne 27. 5. 2015 odločilo, da ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.

11Tožena stranka je, skladno z opisanimi odločitvami, ugotovila, da tožnik, vse od 25. 2. 2015 dalje, torej od trenutka, ko je Vrhovno sodišče RS s sklepom o zavrglo njegovo revizijo, biva na območju Republike Slovenije nezakonito. Tožena stranka je pri tem izhajala iz določbe drugega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki tujcu, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, dovoljuje, da sme ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno. Skladno s to določbo je, po mnenju sodišča, tožena stranka utemeljeno upoštevala, da je tožnik vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložil pravočasno, torej pred iztekom tega dovoljenja in je zatorej lahko bival na območju Republike Slovenije vse do sprejema pravnomočne odločitve, da se mu to dovoljenje ne podaljša. Tožena stranka je celo tožniku v prid štela, da je bilo njegovo bivanje zakonito vse do odločitve Vrhovnega sodišča RS, četudi je odločitev o tem, da se njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje ne ugodi, postala pravnomočna že s tem, ko mu je bila vročena sodba tukajšnjega sodišča (dne 8. 12. 2014).

12Tožnik, za razliko od tožene stranke, sicer dejstvu, da v postopku za izdajo dovoljenja za podaljšanje začasnega bivanja na območju Republike Slovenije ni uspel, ne oporeka, vendar pa trdi, da je bila taka odločitev nezakonita, posledično pa da je zato nezakonita tudi izpodbijana odločba, ki je bila sprejeta na njeni podlagi. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi in se pridružuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da s tem, ko je bilo v postopku glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tožnika že pravnomočno odločeno, ni utemeljeno vnovično presojanje te odločitve. Sodišče namreč ugotavlja, da ima pravnomočnost upravne odločbe za posledico, da v isti upravni zadevi stranka ne more začeti novega upravnega postopka (4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), torej sprejete odločitve ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen pod pogoji, določenimi v zakonu. V obravnavanem primeru to pomeni, da pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.

13Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

14Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.