UPRS Sklep III U 147/2020-12

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Tožnik je 17. 8. 2020 na Upravno sodišče RS priporočeno po pošti vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) št. 2142-1682/2020/3 (1312-09) z dne 7. 8. 2020, odločbo Policije št. 2253-68/2020/51 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 in odločbo Policije št. 2253-68/2020/52 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020. Tožniku je namreč Policija dne 21. 7. 2020 izdala odločbo o vrnitvi št. 2253-68/2020/51 (3E694-123), s katero je bila tožniku ob ugotovitvi, da gre za tujca, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, na podlagi določb prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena, prvim odstavkom 66. člena in 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev. Istega dne je bila tožniku izdana tudi odločba št. 2253-68/2020/52 (3E694-123), s katero mu je Policija na podlagi 76. in 78. člena ZTuj-2 odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni od 21. 7. 2020 od 00:35 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega. Tožnik je 7. 8. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, nakar mu je bil izdan sklep MNZ št. 2142-1682/2020/3 (1312-09) z dne 7. 8. 2020 o pridržanju na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi določb 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). V tožbi je tožnik utemeljeval, da je izpodbijani sklep MNZ z dne 7. 8. 2020 nepravilen in nezakonit. Kot dokaze je predlagal upravni spis, izjavo, da je predložen celoten spis, in svoje zaslišanje. Nadalje izpostavlja, da ga je toženka zaprla v Center istočasno na temelju dveh pravnih podlag, to je ZMZ-1 in ZTuj-2, kar se izključuje. Sodišče naj ob uporabi določb drugega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in 34. člena ZMZ-1 ugotovi, da sta odločbi z dne 21. 7. 2020 nični, saj se, ker pri tožniku poteka postopek mednarodne zaščite, ne moreta izvršiti. Na ničnost upravnega akta mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Po navedenem je tožnik sklepno v tožbi predlagal, da sodišče odpravi izpodbijani sklep z dne 7. 8. 2020 ter odločbi z dne 21. 7. 2020.

2Upravno sodišče RS je s sklepom št. I U 1180/2020-4 z dne 18. 8. 2020 zadevo razdružilo in so se tako v nadaljevanju tožbe zoper navedene izpodbijane akte obravnavale posebej, v ločenih postopkih, in sicer tožba zoper sklep MNZ z dne 7. 8. 2020 v upravnem sporu pod št. I U 1180/2020 pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani, tožba zoper odločbi Policije z dne 21. 7. 2020 pa pri krajevno pristojnemu tukajšnjemu oddelku Upravnega sodišča RS, in sicer tožba zoper odločbo o vrnitvi št. 2253-68/2020/51 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 v upravnem sporu pod št. III U 147/2020, tožba zoper odločbo št. 2253-68/2020/52 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 pa v upravnem sporu pod št. III U 148/2020.

3Toženka je po pozivu sodišču dne 21. 8. 2020 poslala spise zadeve ter odgovor na tožbo, ki se nanaša na obe odločbi Policije z dne 21. 7. 2020. V odgovoru je predlagala, da se tožba zoper izpodbijano odločbo o vrnitvi zavrže, ker tožnik ni izkoristil pravnega sredstva, tj. vložil pritožbe, sicer pa naj sodišče tožbo zavrne.

4Po tem, ko mu je bil posredovan odgovor toženke na tožbo z izvodom predložene izpodbijane odločbe o vrnitvi z vročilnico, je tožnik v dne 21. 9. 2020 poslani vlogi vztrajal, da sta odločbi z dne 21. 7. 2020 nični, saj se ne moreta izvršiti, ter da nihče ne more biti na podlagi istega dejanskega stanja obravnavan oziroma zaprt po dveh pravnih podlagah. Navedel je, da pritožb zoper odločbi z dne 21. 7. 2020 ni vložil, ker v času njune izdaje še ni bil izdan sklep o omejitvi gibanja z dne 7. 8. 2020. Ker je sedaj obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, odločbi z dne 21. 7. 2020 ne moreta biti izvršljivi. Odločbe s takšno napako je mogoče ne glede na stanje postopka, vsak čas, na zahtevo stranke ali opozorilo kogarkoli, izreči za nične.

K I. točki izreka:

5Kot izhaja predhodno povedanega, je predmet tega upravnega spora (zgolj) izpodbijana odločba o vrnitvi št. 2253-68/2020/51 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020. Sodišče je tožbo zoper navedeno odločbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Tožba v upravnem sporu se vsebinsko obravnava le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za to določa zakon (t.i. procesne predpostavke). Na obstoj teh predpostavk pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1); če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek istega člena ZUS-1).

7Kot določa prvi odstavek 6. člena ZUS-1, upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Če sodišče ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, se tožba s sklepom zavrže (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8Iz izpodbijane odločbe o vrnitvi z vročilnico, ki se nahaja v predloženih spisih zadeve, je razvidno, da je bila odločba o vrnitvi tožniku vročena 21. 7. 2020, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom na vročilnici. Kot izhaja iz navedbe v izpodbijani odločbi (zadnji odstavek na 2. strani odločbe), je v postopku sodeloval tolmač A.A., ki je prevajal iz slovenskega v arabski jezik, ki ga razume tožnik, in obratno (to navedbo je tolmač tudi potrdil s svojim podpisom). Navedenega tožnik po tem, ko mu je sodišče po pooblaščenki poslalo kopijo predloženega izvoda odločbe o vrnitvi z vročilnico, konkretizirano ne izpodbija - v vlogi, ki jo je sodišču poslal 21. 9. 2020, namreč v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih ugovorov.

9Po četrtem odstavku 64. člena ZTuj-2 se zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, tujec lahko pritoži v roku treh dni od vročitve odločbe. O pritožbi odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v osmih dneh. Skladen s tem je bil tudi pravni pouk odločbe o vrnitvi.

10Tožnik zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe. Da bi jo vložil, iz spisov zadeve ne izhaja, še več, navedbi toženke v odgovoru na tožbo, da zoper odločbo ni bila vložena pritožba, tožnik niti ne ugovarja, ampak v dne 21. 9. 2020 poslani vlogi to tudi sam potrdi.

11Čim je tako, pa to pomeni, da je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo o vrnitvi zavreči, ker ni izpolnjena v 7. točki te obrazložitve opisana procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe. Tožnikovo pojasnjevanje, da pritožbe zoper odločbo o vrnitvi ni vložil, ker tedaj še ni bil izdan sklep MNZ z dne 7. 8. 2020 o omejitvi gibanja tožniku, na drugačno odločitev o obravnavani tožbi zoper odločbo o vrnitvi ne more vplivati.

12Ker tožnik v upravnem sporu uveljavlja, naj sodišče izpodbijano odločbo o vrnitvi izreče za nično, sodišče dodaja, da določba drugega odstavka 37. člena ZUS-1 ne pomeni, da sodišče neodvisno od izpolnjevanja procesnih predpostavk za upravni spor ugotavlja oziroma presoja ničnost s tožbo izpodbijanega akta. Ta presoja pomeni vsebinsko presojo izpodbijanega akta, ki jo sodišče opravi le, če so izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Tako se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepih v zadevah I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014 in I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015. Navedeno stališče je logično glede na to, da ima stranka možnost v upravnem postopku predlagati uporabo izrednega pravnega sredstva izreka ničnosti upravne odločbe (279. in 280. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), zoper odločitev o tem pravnem sredstvu pa je ob izpolnjenih procesnih predpostavkah možno sodno varstvo v upravnem sporu.

13Po navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo o vrnitvi s tem sklepom zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1. Ker gre za sprejem procesnega sklepa in ne za vsebinsko odločanje o tožbi, je sodišče odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov.

14Glede na sprejeti sklep o zavrženju tožbe se sodišču v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijano odločbo o vrnitvi, ni bilo treba spuščati. Tako zgolj tožniku v pojasnilo pripominja, da se pravilnost in zakonitost upravne odločbe načeloma presoja po stanju ob njeni izdaji, ovire za izvršitev upravne odločbe, ki nastopijo po njeni izdaji, pa so stvar (ugovorov) v (nadaljnjih postopkih v) zvezi z (morebitnim) izvrševanjem odločbe. Za razmerje med postopki po ZTuj-2 in ZMZ-1 je relevanten 34. člen ZMZ-1. Ugovori, ki se nanašajo na odločbo št. 2253-68/2020/52 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020, za odločanje v tem upravnem sporu niso relevantni; tožba zoper navedeno odločbo je bila namreč predmet odločanja v samostojnem upravnem sporu pod št. III U 148/2020.

K II. točki izreka:

15Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.