51. člen ZMZ-UPB2

Po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Najprej je treba ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka v izpodbijanem sklepu presodi in po presoji sodišča pravilno ugotovi, da se nanašajo na problematiko v letih 2015 in 2016, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev in ne na pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v letu 2017. Zato tudi tožnikove navedbe o razmerah v Bolgariji v času, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil prvič (v letu 2015) za odločitev v obravnavani zadevi ne morejo biti ključne.

Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je že vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, ob podaji prošnje ter na glavni obravnavi pa je izrecno izjavil, da je njegov cilj bila Italija, kjer ima tudi prijatelje in da tu ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Navedeno zadostuje za sklep, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi se ognil odstranitvi iz države. V pritožbi predlagana izvedba dokazov (zaslišanje policista, ki je sestavil in podpisal zapisnik, da bi se tako potrdila ali ovrgla vsebina zapisnika v delu, ki se nanaša na pritožnikovo pot od Zagreba do Slovenije in tako sklepalo o konsistenci pritožnikovih navedb) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj ni mogel prej predlagati izvedbe tega dokaza (74. člen ZUS-1).

Okoliščine obravnavanega primera (da se je pritožnik pred policisti skrival, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da pritožnik na konec postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bo počakal, kar vse so okoliščine, ki kažejo na „nevarnost pobega“ na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v

V zadevah, v katerih je predmet presoje zakonitost sklepa o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, je mogoče doseči prekinitev izvrševanja tega sklepa le v primeru obstoja dodatnih okoliščin, zaradi katerih je mogoče sklepati na možnost nastanka težko popravljive škode, torej, če je ugotovljeno, da lahko izvršitev ukrepa tožniku povzroči najmanj težko popravljive posledice, ki presegajo tiste, izhajajoče iz same narave izrečenega ukrepa.

Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in v ZMZ predpisani pogoji. Tožnik je prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi. Tožnik se je več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmačka prav gotovo dobil, saj gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ). V trenutku, ko mu je bila vročena odločba o vrnitvi, se je tožnik odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito.<

Na podlagi drugega odstavka 210. člena ZUP je v upravnem postopku odločbo potrebno izdati pisno, izjemoma pa tudi ustno v primerih, ki jih določa zakon (v danem primeru četrti odstavek 51. člena ZMZ). Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je potrebno izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Pri tem pa se morata ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek povsem skladati.

Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka niti ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in prave okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka. Iz podatkov v upravnih spisih, kot tudi iz tožnikovega zaslišanja je razvidno, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer naj bi ga čakal prijatelj in tako prosilcu ni mogoče verjeti, da je imel namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Za Slovenijo še sploh ni slišal, zato je dejansko možno logično sklepati, da je bil tožnikov trden namen, da potuje v Italijo in da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zaradi tega, da bi se izognil postopku odstranitve iz države. Tožnik ni izkazal, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje azilnega doma povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.

V konkretnem primeru zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnega dokumenta, še ne pomeni, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Zgolj domneva, da je tožnik v resnici potni list odvrgel namerno zato, da bi lažje prikril svojo identiteto in izvorno državo, ne zadostuje za dvom v identiteto tožnika. Dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito bi na primer v zadevi lahko obstajal obstajal, če bi prosilec med postopkom spreminjal svoje osebne podatke (datum rojstva, kraj rojstva, ime).

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer je razlog za omejitev gibanja podan, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo ter da je pri podaji prošnje večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Glede na to, da je bil tožnikov cilj Italija in ne Slovenija in da je tudi začel bežati, ko je zagledal policiste, kot je navedeno v policijski depeši, pa tudi če se je samo skril, kot je navedel na obravnavi, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce. Tožena stranka je torej upoštevala konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti. Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je prem

Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe kljub temu, da je izpodbijani ukrep poimenovan omejitev gibanja, vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar gre za poseg v osebno svobodo.

Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče do tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti oziroma da bo brez tega ukrepa toženi stranki onemogočeno meritorno odločiti o njegovi prošnji, saj bi v primeru pobega postopek morala ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje stališču tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno ter se strinjalo z razlogi, zakaj ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma ni učinkovit.

Nepravilno je stališče, da omejitev gibanja vedno pomeni odvzem prostosti. Gre za dva povsem različna ukrepa, kar izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu URS in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode. Tožnik v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe ne bo uspešen, tudi če bo izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala bodisi z izvršitvijo akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) bodisi brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek), če bi začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.

Razlika med ustno in pisno odločbo je samo v njuni obličnosti. Glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Zato je tudi ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Ustno izrečeni sklep o omejitvi gibanja mora biti identičen njegovemu pisnemu odpravku. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo dodatno zatrjeval tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, in sodišču predlagal, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Sodišče je sledilo njegovemu predlogu tako, da je izrečeni ukrep nadomestilo z milejšim, to je z začasno omejitvijo gibanja na ograjeno območje Azilnega doma.

Tožena stranka tega, da naj bi bil razlog iz 6. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, ni v zadostni meri in prepričljivo ugotovila. V zvezi s tem je navedla le, da je tožnik ob podaji prošnje dejal, da je želel v Nemčijo in da v kolikor bi lahko nadaljeval pot v Avstrijo, v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča pa je to premalo.

Ker tožena stranka v postavljenem roku in tudi po urgenci sodišču ni poslala upravnih spisov, temveč šele po poteku postavljenega roka, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe, saj ni moglo preizkusiti okoliščin, pomembnih za odločitev.

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka svoje odločitve oziroma dvoma v tožnikovo istovetnost ni utemeljila zgolj s tem, da je prišel brez dokumentov. Svoj dvom v identiteto tožnika je izrazila tudi s tem, da je tožnik tekom postopka trikrat spremenil ime ter dvakrat datum rojstva in državo, iz katere naj bi prihajal. Vse navedeno pa po mnenju sodišča zadostuje za obstoj razloga za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tudi če je tožnik izgubil potni list, vseeno obstaja dvom v identiteto zaradi različnih navedb glede imena, datuma in navedbe matične države.

Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v zadostni meri, saj se ob tem sklicuje zgolj na dejstvo, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Zgolj neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. ZMZ v 55. členu ne predpisuje, da bi moral prosilec sam poiskati uradno osebo, kot je policist, in mu izraziti namero za azil in da ni nikoli sprejemljivo, da to stori šele ob prijetju policije. Tožnik še ni bil v postopku vrnitve, saj je policija po tožnikovem prehodu državne meje ob 6.00 uri, ob 13.00 s tožnikov še opravlja ogled kraja, tožnik je nesporno izrazil namero za azil isti dan, ker to izhaja iz registracijskega lista, poleg tega pa je tožnik tudi lastnoročno napisal namero za azil, ki jo je podkrepil z razlogi, ki se povezujejo z preganjanjem na podlagi političnega prepričanja. Nič v teh dejstvih ne kaže na to, da je policija imela namen tožnika odstraniti. Nezakonit odvzem prostosti v trajanju približno 11 dni je nedvomn

V konkretnem primeru je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dvom v zatrjevano istovetnost tožnika sicer utemeljila, vendar ne v zadostni meri. Navedla je, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta in da je spreminjal izjavo glede osebnih podatkov, ki jo je najprej podal v policijskem postopku, nato pa v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito. S tem v zvezi tožnik po mnenju sodišča v tožbi utemeljeno opozarja na to, da je tožnik v postopku pred policijo svoje ime napisal (sam) z arabsko pisavo, ki jo je potem v latinico pretvoril tolmač. Zato je tudi po mnenju sodišča povsem možno, da je pri zapisu tožnikovega priimka prišlo do napake. Razen tega sta si oba navedena priimka tudi precej podobna. Tožena stranka tudi tega, da je razlog iz 6. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, ni v zadostni meri in prepričljivo utemeljila.

Dvom v istovetnost bi na primer obstajal, če bi tožnik tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke (datum rojstva, ime), tega pa v konkretnem primeru ni bilo, zato sodišče šteje, da iz tega razloga tožniku ni možno omejiti gibanja, saj se lahko istovetnost ugotavlja tudi, če tožniku gibanje ni omejeno. Tožnik je sicer res v tožbi napisal, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo, vendar pa to ne ustreza pravni opredelitvi iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. To določilo namreč govori o vložitvi prošnje z namenom odložitve ali onemogočanja odstranitve iz države, tožnik pa je rekel, da jo je vložil, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo in ne zaradi odstranitve iz naše države na splošno. Vsak prosilec za azil vloži prošnjo prav z namenom, da ne bi živel v izvorni državi.