VSRS Sodba I Up 139/2016

Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa I U 496/2016-15 z dne 6. 4. 2016) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep, št. 2142-440/2016/3 (1313-07) z dne 24. 3. 2016, s katerim je tožena stranka pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 23. 3. 2016 od 13.50 ure do 23. 6. 2016 do 13.50 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim poudarja, da je po izvedbi dokazov na glavni obravnavi po presoji sodišča ključni razlog za začasno omejitev gibanja sum zavajanja in zlorabe postopka (2. alineja prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ). V delu, ki se nanaša na 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo 51. člena ZMZ se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 izrecno sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Glede razloga iz 1. točke prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca) poudarja, da je pritožnik 1. 4. 2016 toženi stranki predložil fotokopije osebne izkaznice ter da je ves čas postopka navajal iste podatke o osebnem imenu, datumu in kraju rojstva. Glede razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa sodišče ugotavlja, da je v spisih tožnikova lastnoročna izjava v angleškem jeziku z dne 17. 3. 2016, v kateri navaja, da ni varen v Pakistanu in zato želi azil v Sloveniji. Ključni razlog, ki upravičuje ukrep omejitve pritožnikovega gibanja, je na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj obstaja nevarnost, da bo pritožnik pobegnil oziroma da bi tožnik zapustil območje Azilnega doma, zapustil Slovenijo ter odšel v Italijo, ki je že ves čas njegova ciljna država, kar je pojasnila tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Da je bil na poti v Italijo, je povedal tudi na sodišču na glavni obravnavi. Po presoji sodišča prve stopnje je bil tudi pravilno izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce kot strožji od možnih ukrepov, tožena stranka pa je podrobno pojasnila, zakaj ukrep pridržanja na območje azilnega doma ni učinkovit.

3Pritožnik je vložil pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožniku Italija ni več ciljna država, kot je bila, ko je zapuščal Pakistan, temveč je to Slovenija, za katero je jasno izpovedal, da si želi v njej ostati in tu živeti. Bistveno mu je, da zaživi in najde varno zatočišče pred verskim preganjanjem v katerikoli varni državi, tudi v Sloveniji. Sodišče je tako zmotno ugotovilo ciljno državo. Tudi ugotovitve, da je zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da ne bi bil odstranjen iz Republike Slovenije, so napačne. Za mednarodno zaščito je zaprosil 17. 3. 2016, Hrvaška pa ga je v postopku vrnitve 15. 3. 2016 zavrnila. Na obravnavi je nedvoumno povedal, da želi ostati v Republiki Sloveniji in da bo počakal do konca postopka, kar bistveno znižuje prag verjetnosti in nevarnosti, da bi želel pobegniti. Ves čas postopka za pridobitev mednarodne zaščite je zatrjeval isto in to prepričljivo, glede česar predlaga, da pritožbeno sodišče zasliši policista, ki je podpisal in sestavil zapisnik. Prav tako predlaga pritožbenemu sodišču, da samo opravi glavno obravnavo. Nepravilna in nepopolna je tudi ugotovitev sodišča glede njegovega evidentiranja na Hrvaškem, saj na zaslišanju ni zatrjeval, da tam ni bil evidentiran, temveč da ne ve ničesar o tem, kar je bistvena razlika. Sodišče skuša v izpodbijani sodbi prikazati nekonsistenco njegovih izjav, preveč sledi utemeljitvam izpodbijanega upravnega akta, pri tem pa posredno v sodbi potrdi, da je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nepravilna in nima podlage v zakonskih določbah ZMZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6ZMZ v 51. členu določa, da se prosilcu lahko začasno meji gibanje, če je to potrebno zaradi (med drugim) ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ) ali suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih (med drugim) v 5. točki (prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točki (je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) prvega odstavka 55. člena ZMZ (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ).

7Tožena stranka je pritožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8Prvostopenjsko sodišče se ni strinjalo, da je podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena, ker je pritožnik 1. 4. 2016 toženi stranki predložil fotokopijo osebne izkaznice (kar je sicer že po izdaji izpodbijanega sklepa – opomba Vrhovnega sodišča) in ker je ves čas postopka navajal iste podatke o osebnem imenu, datumu in kraju rojstva, ter druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker se v spisih nahaja pritožnikova lastnoročna izjava v angleškem jeziku z dne 17. 3. 2016,v kateri navaja, da ni varen v Pakistanu in zato želi azil v Sloveniji. Zato ta dva razloga za omejitev gibanja tudi nista predmet presoje Vrhovnega sodišča, saj pritožnik odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu ne izpodbija. Se pa je sodišče prve stopnje strinjalo z razlogi tožene stranke za omejitev gibanja iz duge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (da je pritožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države).

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je podan ta razlog za omejitev gibanja, saj iz podatkov upravnega spisa in pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka (na glavni obravnavi) izhaja, da je pritožnik res vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

10Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je pritožnik nezakonito prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Po njegovih lastnih izjavah se je že v Zagrebu dogovoril s še tremi osebami, da se bodo odpravili proti Italiji. Tako so se 14. 3. 2016 iz Zagreba z vlakom odpravili na Reko, kjer so najeli taksi do Buzeta, od tam pa so se peš odpravili proti Sloveniji. Hodili so po gozdu, v pomoč pri orientaciji so imeli zemljevid na pametnem telefonu. V bližini Kopra so pritožnika in ostale tri ilegalne prebežnike opazili policisti, na kraju so prijeli pritožnika in še enega prebežnika, druga dva sta zbežala, vendar sta bila kasneje izsledena. Pritožnik je zatrjeval, da nima nobenega osebnega dokumenta (kasneje je predložil kopije dokumentov), ob podaji prošnje pa je izjavil, da v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga policisti ne bi prijeli, temveč bi nadaljeval pot do Italije, ki je bila njegova ciljna država in do kamor je tihotapcu tudi plačal za prevoz. Tudi na glavni obravnavi je izjavil, da je njegov cilj bila Italija, ker ima tam prijatelje, ki bi mu pomagali in da, če ga ne bi ustavila slovenska policija, v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, ampak bi zaprosil zanj v Italiji.

11Glede na navedeno ter dejstvo, da je pritožnik zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je že vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije (po neuspelem poskusu predaje pritožnika Hrvaški dne 16. 3. 2016 ob 9.00 uri), po mnenju Vrhovnega sodišča to zadostuje za sklep, da je zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi se ognil odstranitvi iz države, kar zadostuje za omejitev gibanja na podlagi duge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 55. člena ZMZ.

12Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo ciljno državo, saj da je pritožnik na obravnavi povedal, da zdaj želi ostati v Sloveniji in da to bistveno znižuje prag verjetnosti in nevarnosti, da bi želel pobegniti pred zaključkom postopka. Dejstvo namreč je, da je bila njegova ciljna država Italija, za katero je povedal, da ima tam tudi prijatelje, ki bi mu pomagali.

13V pritožbi predlagana izvedba dokazov (zaslišanje policista, ki je sestavil in podpisal zapisnik, da bi se tako potrdila ali ovrgla vsebina zapisnika v delu, ki se nanaša na pritožnikovo pot od Zagreba do Slovenije in tako sklepalo o konsistenci pritožnikovih navedb) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj ni mogel prej predlagati izvedbe tega dokaza (74. člen ZUS-1). Poleg tega pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da izvedba tega dokaza za odločitev v obravnavani zadevi niti ni relevantna, saj na odločitev ne vpliva. Prav tako na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe glede neskladnosti izjave in njenega povzetka sodišča prve stopnje v ožji obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z evidentiranjem na Hrvaškem, saj bi tudi pravilno povzeta izjava, dana na obravnavi, da ne ve ničesar o tem, da so v EURODAC podatki o njegovi prisotnosti na Hrvaškem, ne spremenila dejstva, da sta vnesli njegove podatke v bazo EURODAC 18. 12. 2015 Grčija in 9. 1. 2016 Hrvaška (kar je razvidno iz upravnega spisa).

14Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opravila strogi test sorazmernosti in pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, to je pridržanja na območju azilnega doma. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tudi sodišče prve stopnje posredno potrdilo, da je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nepravilna in da nima podlage v zakonskih določilih ZMZ.

15Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, ter ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v povezavi z 82. členom ZUS-1).