VSRS Sklep I Up 107/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-440/2016/3 (1313-07) z dne 24. 3. 2016, s katerim je bilo tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju center) do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od 23. 3. od 13.50 ure do 23. 6. 2016 do 13.50 ure. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženki naloži, da po prejemu sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja v centru. Sodišče je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (1. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka).

2Sodišče v obrazložitvi v zvezi z zavrnjeno začasno odredbo ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogoja za začasno ureditev stanja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je težko popravljive škode. Tako ni pojasnil ne svojega slabega počutja, niti kakšno škodo mu izrečena omejitev povzroča in zakaj bi bila ta škoda zanj težko popravljiva. Ker je tožba zavrnjena, pa se pri utemeljevanju težko popravljive škode neutemeljeno sklicuje tudi na to, da v primeru uspeha s tožbo sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, saj pritožba zoper sodbo zadrži njeno izvršitev.

3Tožnik je zoper odločitev o zavrnjeni začasni odredbi vložil pritožbo. Navaja, da se v centru izredno slabo počuti, da je brez osebne svobode in da posega v njegove človekove pravice ne bo mogel nihče nadomestiti. Omenjeno je potrdil na zapisnik I U 496/2016 z dne 6. 4. 2016. Pojasnjuje, da v centru prihaja do nesoglasij, prerivanj „veliko ljudi iz različnih držav“, da so omejene njegovih dejavnosti in gibanje. Zato se počuti utesnjeno, boli ga trebuh in slabo spi. Meni, da je izkazano, da z dolgotrajnostjo bivanja v centru postopoma nastaja nepopravljiva škoda, ki se odraža na njegovem zdravstvenem stanju. Vse navedeno je izkazal s svojo verodostojno izpovedbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se preneha izvajati ukrep pridržanja v centru do pravnomočne odločitve v tej zadevi, oziroma naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu z naslednjim odstavkom istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdan iz razlogov po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki se je v času vložitve tožbe že izvrševal od 23. 3. 2016 (tožbo s predlogom za začasno odredbo je sodišče prejelo 4. 4. 2016, odločilo pa 6. 6. 2016). Ni dvoma, da izpodbijani sklep posega v tožnikovo pravico do svobode gibanja oziroma kot navaja v pritožbi, v njegovo osebno svobodo, in da gre za poseg, ki že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo težko popravljive posledice. Vendar o zakonitosti takega ukrepa odloča sodišče na podlagi vložene tožbe, zato je od tega in ne od začasne odredbe, ki bi temeljila izključno na dejstvu, da izrečeni ukrep že po svoji naravi posega v omenjeno človekovo pravico, odvisno, ali se bo ukrep prenehal izvajati. Zato je v zadevah, kot je obravnavana, mogoče doseči prekinitev izvrševanja sklepa o omejitvi gibanja le v primeru obstoja dodatnih okoliščin, zaradi katerih je mogoče sklepati na možnost nastanka težko popravljive škode, torej, če je ugotovljeno, da lahko izvršitev ukrepa tožniku povzroči najmanj težko popravljive posledice, ki presegajo tiste, izhajajoče iz same narave izrečenega ukrepa. Tako je Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 360/2014 z dne 20. 11. 2014 (enako v sodbi in sklepu I Up 347/2014 z dne 27. 11. 2014), kjer je presojalo zavrnitev predloga, naj sodišče zadrži izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja do pravnomočne odločitve o zadevi, navedlo, da izdaja začasne odredbe v tovrstnih zadevah pomeni nepotrebno (skoraj istočasno) podvajanje odločanja o isti stvari oziroma bi morali biti razlogi za njeno izdajo v primerih, ko je tožbeni zahtevek v bistvu enak zahtevi za izdajo začasne odredbe, še posebej in nedvoumno izkazani (npr. zdravstveni).

8Poleg tega je za odločitev o obravnavani pritožbi pomembna že ustaljena upravnosodno praksa Vrhovnega sodišča glede začasnih odredb po ZUS-1 (npr. sklep I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011), v skladu s katero mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. ZMZ namreč glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (peti odstavek 51. člena ZMZ).

9Upoštevaje povedano se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da tožnik ni navedel in ni izkazal okoliščin, ki bi omogočale sklep, da bo brez izdane začasne odredbe utrpel težko popravljive posledice na zdravju. V tožbi je namreč le pavšalno in zato nezadostno trdil, da se v centru počuti izredno slabo. Na ustnem zaslišanju, ki ga je sodišče opravilo zaradi zahteve iz omenjene določbe ZMZ, je naknadno sicer opisal (na kar se sklicuje v pritožbi), kaj na bi povzročalo njegovo slabo počutje, vendar po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana dejstva, tudi če držijo, ne morejo spremeniti odločitve. S trditvami, da v centru slabo spijo, da dobivajo tablete za spanje, da je prostor za sprehode majhen in da hodijo največ pol ure, da dobi aspirin, ko je bolan, da je hrana slaba (jedo krompir), da ga velikokrat boli trebuh in ima slabo prebavo ter da je zelo utesnjen, v bistvenem izraža nezadovoljstvo s pogoji izvajanja ukrepa. Kolikor se to odraža na njegovem počutju v opisanih okvirih, pa ne kaže, da bi šlo za tako intenzivne okoliščine, da bodo v času trajanja ukrepa povzročile težko popravljivo ali nepopravljivo škodo na tožnikovem zdravju. Vsakršno slabo počutje tej zahtevi ne zadosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da z dolgotrajnostjo bivanja v centru postopoma nastaja tožniku nepopravljiva škoda, ki se odraža na njegovem zdravstvenem stanju.

10Ker so pritožbeni ugovori glede težko popravljive škode neutemeljeni in ta pogoj za predlagano začasno odredbo ni bil izpolnjen, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).