59. člen ZMZ-UPB2

Toženka je ugotovila, da je da je vsem prosilcem v Bolgariji zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba, da bo tožnik nastanjen v centru oz. nastanitveni enoti, ki jo upravlja državna agencija za begunce ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja in finančnega statusa, ter da so v centrih usposobljeni zdravstveni delavci (odgovor pristojnega bolgarskega organa o zagotovljenih pogojih nastanitve). Da bi bili trenutni nastanitveni pogoji prosilcev za mednarodno zaščito tako slabi, da ne zagotavljajo minimalnih standardov za človeka dostojno življenje oz. da so s tem v zvezi dostopne novejše informacije, pa tožnik ne trdi. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Bolgariji izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč samovoljno zapustil bolnišnico, njegova pooblaščenka pa tudi ni obvestila sodišča, da bi ji tožnik v tej zvezi karkoli sporočil, niti ji ni znano, kje bi se nahajal. Glede na vse navedeno je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji, in s tem tudi, da sklep, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Nelegalno prečkanje meje med Turčijo in Grčijo je, ne glede na potek časa, še vedno relevanten razlog za omejitev gibanja, saj 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZMZ ne določa, koliko časa mora miniti od prihoda iz tretje države v državo članico, ampak zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice.

Pri razlogu za omejitev gibanja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ je bistveno zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice EU. Tudi če mine več kot 12 mesecev od ilegalnega vstopa iz tretje države v državo članico EU, v ZMZ ni podlage, da se tak vstop še vedno ne bi mogel šteti kot razlog za omejitev gibanja.

V obravnavanem primeru so razlogi za omejitev gibanja tožniku takšne narave, da niso mogli ponehati, saj je razlog za omejitev gibanja v tem, da je tožnik nezakonito prečkal mejo države članice, ne želi pa tudi, da bi Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za azil. Ni napaka, če se izpodbijani sklep sklicuje na razloge, ki so obstajali že ob izdaji prvotnega sklepa o omejitvi gibanja, saj so to razlogi, ki obstajajo še sedaj.

Po določbi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (druga alineja). Z izrečenim ukrepom se prepreči, da bi tožnik, v primeru predaje pristojni državi, prej zapustil Slovenijo oziroma ne bi počakal na izvršitev predaje. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da npr. ilegalno prehajanje mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku, vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite

Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi ESČP pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje, na področje določenega dela države, na kraj (mesto) prebivanja, na ozemlje ene države. Ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja; enako tudi, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra. Zato je treba, glede na opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave RS. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ bi tožena stranka lahko posegla v osebno svobodo tožnika, če bi na podlagi dokaza ali posredne okoliščine ugotovila, da je prosilec ob prehodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Če tožena stranka nemudoma po tem, ko začne izvajati ukrep omejitve osebne svobode, ne pošlje zahtevka za ponovni sprejem pristojni državi po Dublinski uredbi, o

Toženka je pravilno ugotovila, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo dejansko nahajal na Hrvaškem, in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija ali Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BiH, je tožniku utemeljeno omejila gibanje. Obrazložila je tudi, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zanesljivo zagotoviti, da bo tožnik zares ostal na območju Slovenije, zato po presoji sodišča ne gre za nesorazmeren in nepotreben ukrep. Tožbeno stališče, da bi se moralo v času omejitve gibanja že vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ni pravilno, prvi odstavek 59. člena ZMZ namreč tega ne zahteva.

Določba 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ se kot podlaga za ukrep omejitve gibanja lahko uporabi le v primeru, ko obstajata dokaz oziroma posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katerih se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Prvi odstavek 59. člena ZMZ ne zahteva, da bi se moralo že v času omejitve gibanja vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

To, da je prosilec za mednarodno zaščito brez dokumentov, samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ampak se je tožnik v drugih državah članicah EU, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, predstavljal z drugimi osebnimi imeni oziroma dal lažne osebne podatke. Že iz tega razloga je imela toženka tehtne razloge za dvom v njegovo istovetnost in je zato omejitev gibanja utemeljena na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožnikom, da njegovo ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav članic EU, vse do prihoda v Slovenijo in ne le do prve varne države. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na namen tožnika zapustiti ozemlje Slovenije pred zaključkom postopka.

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito utemeljeno omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ugotovila je namreč, da so bili tožnikovi prstni odtisi v bazo EURODAC posredovani že dvakrat s strani Švedske. Poleg tega je tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Ilegalen prehod meje sicer sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, vendar pa ilegalno prehajanje meja vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. Z navedbami napačnega imena oziroma spreminjanjem svojih izjav (tako glede osebnega imena kot glede ciljne države) pa tožnik tudi ni verodostojen. Glede na povedano bo (le) z izrečeno omejitvijo gibanja mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, in da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prošnje pristojna druga država, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo več let nahajal v Italiji. Ker pa iz dokumentacije zadeve toženka ni mogla z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Slovenija, kjer se tožnik nahaja zdaj, ali Italija, kjer se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, se je odločila za ukrep omejitve gibanja, za katerega je ocenila, da je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V konkretnem primeru je toženka odločila pravilno, ko je tožniku zaradi izrazite begosumnosti gibanje omejila na prostore Centra za tujce. Da je bil takšen ukrep pravilen in utemeljen ne nazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožnik takoj po končani glavni obravnavi dne 11. 9. 2013 izpred stavbe sodišča pobegnil.

Dejstva, da je tožnik večkrat v več državah zaprosil za mednarodno zaščito, da je samovoljno potem zapustil to državo, da je brez ustreznih dokumentov prehajal državne meje ter izjavil, da ne želi biti vrnjen v konkretno državo, ki bi bila pristojna za reševanje njegove prošnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na utemeljen sum, da bi lahko pred koncem odločitve o pristojni državi zapustil Slovenijo in s tem onemogočil učinkovito odločanje oziroma realizacijo izročitve.

Ob pridobljenem podatku iz baze Eurodac in ugotovitvi, katera država je pristojna za reševanje prošnje za mednarodno zaščito in ugotovljeni begosumnosti, je omejitev gibanja utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšen način je tožnik prečkal mejo, ko je iz Katarja pripotoval do Zagreba. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja oz. tožena stranka ne zatrjuje, da bi tožnik na Hrvaško prišel z nezakonitim prečkanjem meje, kot se zahteva po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ se lahko uporabi le v primeru, ko obstaja dokaz oz. posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katere se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, ne pa tudi v primeru ilegalnega prečkanja meje med državami članicami.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je tožnik leta 2010 in 2013 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji ter leta 2013 v Franciji, Avstrijo je dvakrat tudi samovoljno zapustil, ob odhodu iz matične države je vse meje prehajal ilegalno in je julija 2013 ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meje pokazal izrazito begosumnost. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj je prepričana, da se bo tožnik morebitni predaji eni izmed dveh držav izognil. Ilegalno prehajanje mej predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju tožene stranke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. Tožena stranka je izbrala milejšo obliko izvajanja ukrepa omejitve gibanja, saj je tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma.

Tožnici je izrečen najmilejši ukrep omejitve osebne svobode, to je ukrep iz 1. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Tožnica se po svobodni izbiri odloča za sprehode po dvorišču in uporabo prostorov znotraj območja Azilnega doma; je zadovoljna s pogoji v Azilnem domu, pogoji so normalni; ob sebi ima moža, kateremu je sodišče tudi dovolilo, da je bil prisoten pri zaslišanju tožnice na glavni obravnavi; njen mož ji torej v Azilnem domu pričakovano lahko nudi ustrezno čustveno podporo in pomoč. Ukrep je nujen, ker milejšega ukrepa posega v osebno svobodo zakonodajalec sploh ni predvidel, sta pa še dva strožja od predmetnega; ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da je poseg v tožničino pravico po oceni sodišča sorazmeren z legitimnim ciljem omenjenega varovanja pravic drugih.

Tožena stranka sicer izrecno v sklepu ni navedla, da je tožnik iz tretje države v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je do tega vprašanja opredelila, saj je navedla, da dvomi v izjavo tožnika, da je v Republiko Hrvaško vstopil brez vizuma glede na to, da na dan njegovega vstopa to ni bilo mogoče, saj je Republika Hrvaška za državljane Turčije uvedla vizume. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stranka je tožena stranka pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Ugotavljanje identitete in begosumnost ter ugotavljanje pristojne države so razlogi za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito.

Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Avstrije in da je tožnik že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in ker v času izdaje sklepa ni bilo mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Avstrija, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje.