UPRS sodba in sklep I U 524/2016

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-743/2016/3 (1313-07) z dne 31. 3. 2016 in popravni sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-743/2016/11 (1313-07) z dne 6. 4. 2016 se odpravita in zadeva vrne v ponovni postopek.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 31. 3. 2013, popravljenim s popravnim sklepom z dne 6. 4. 2016 je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/3013 ter 15. točke prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 59. člena v povezavi s 3 alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) s točko 1 izreka tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ... do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Odredila je, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (točka 2 izreka).

2Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 29. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo 3. 11. 2015 že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Tožena stranka se je glede begosumnosti tožnika opredelila po preučitvi policijske dokumentacije in vsebine tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 29. 3. 2016. Tožnik je prešel slovensko-hrvaško mejo na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele potem, ko so ga policisti prijeli. Tožnikovi podatki in prstni odtisi že bili 3. 11. 2016 posredovani v bazo EURODAC v Republiki Hrvaški. Iz navedenega izhaja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, pri čemer pa v Republiki Hrvaški ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom v Kutini v Republiki Hrvaški in nezakonito prišel v Republiko Slovenijo. Republika Hrvaška pa je kot prva varna evropska država, kjer je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tudi pristojna za reševanje tožnikove prošnje. Tožnikova ciljna država je bila Francija. Iz povedanega izhaja, da tožnik dejansko ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo. Tožena stranka je upoštevala sorazmernost ukrepa in se glede na vse okoliščine primera odločila za pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker drugače ne bo mogoče zagotoviti tožnikove predaje pristojni državi članici. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje režim varovanja v azilnem domu v primerjavi z režimom varovanja v Centru za tujce. Le s pridržanjem na prostore in območje Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da tožnik v času postopka vračanja ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Tožniku je tožena stranka omejila gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC v skladu s 3 alinejo drugega odstavka 59. člena ZMZ. Sklicuje pa se tudi na prvi odstavek 3. člena ter drugi in tretji odstavek 23. člena Dublinske uredbe III.

3Tožnik v tožbi ugovarja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Navaja razlike med ustno naznanjenim sklepom (zapisnik z dne 29. 3. 2016) in izdanim pisnim odpravkom sklepa, pri čemer zlasti opozarja na časovno opredeljeno trajanje ukrepa in tudi na različno izrečeno vrsto ukrepa. Tako pisni odpravek sklepa ni identičen ustni odločbi. Gre za bistveno kršitev določb postopka in je zato že iz tega razlog potrebno odpraviti izpodbijani sklep. Meni tudi, da gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Glede pridržanja za namene predaje tožnik navaja, da zakon daje toženi stranki diskrecijsko pravico, da odloči o vrsti ukrepa, ki je potreben glede na ugotovljeno dejansko stanje. V danem primeru pa toženka ni navedla razlogov, zaradi katerega je izrekla ukrep tožniku. Toženka je zgolj pavšalno navedla, da je ukrep omejitve gibanja nujen, pri čemer pa ni utemeljila razlogov, na podlagi katerih je sklepala na tožnikovo begosumnost. Glede omejitve gibanja na podlagi 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ navaja, da se ustno izrečeni sklep sklicuje na predhodno navedeno določbo ZMZ. Iz pisne obrazložitve sklepa pa ne izhaja, da bi tožnik prikril, da je že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. Tožnik je ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji sam izjavil, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito tudi že v drugi državi. Tega podatka ni prikrival. Pri tožniku pa se tudi ne poraja sum o istovetnosti. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Glede omejitve gibanja na „azilni center Ljubljana“, kot je naveden v izreku izpodbijanega sklepa uveljavlja neskladnost med izrekom in obrazložitvijo. Glede omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, kot je opredeljen v ustnem sklepu, pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2015.

4Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce pomeni omejitev osebne svobode gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave RS) pomeni pa tudi poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo gibanja je v intenzivnosti ukrepa. Navaja razmere v katerih tožnik živi v Centru za tujce. Omejitve so razvidne tudi iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na pogoje bivanja, ki jih vsebuje navedeni Pravilni v primerjavi s priporom, gre pri tako ostrih ukrepih za odvzem prostosti in ne le za omejitev gibanja. Tožena stranka pa za uporabo strožjega ukrepa ni navedla razlogov, marveč le opisala razliko glede varovanja. Ukrep se v okviru Centra za tujce izvaja na nesorazmeren način. Pri svoji presoji o potrebnosti izrečenega ukrepa toženka ni upoštevala tožnikovih osebnih okoliščin, ki jih v tožbi opiše. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni nujen za zagotovitev predaje, saj se lahko zagotovi tudi z namestitvijo v prostore azilnega doma. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni obrazložitve, kako se v danem primeru zasleduje cilj postopka vračanja.

5Tožnik sodišču tudi predlaga, da do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je v že tožbi izkazal, da v danem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, izvršitev ukrepa pa bi tožniku tudi prizadejala nepopravljivo škodo. Dejstvo, da je tožnik ves čas pod nadzorom policije pri tožniku povzroča hudo osebno stisko. Tožniku nastaja nepopravljiva škoda, saj mi časa, mu mu je bila odvzeta prostost, ne bo mogel nihče povrniti. Tudi okrevanje od duševnih bolečin zaradi preteklega preganjanja bo oteženo ali pa celo onemogočeno. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja že sama po sebi škodo (sodba Upravnega sodišča RS IU 1289/2014). Skladno z načelom sorazmernosti naj sodišče upošteva pomembnost prizadete dobrine (osebna svoboda) in tožnikove osebne okoliščine. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi, če bo sodišče ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce nadomestilo z ukrepom omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik meni, da ne gre za očitno napako v primeru, ko gre za navedbo druge vrste ukrepa in navedbo ni možno sanirati s popravnim sklepom. Ostaja pa še vedno časovno neskladje med ustno izrečenim sklepom in pisnim odpravkom sklepom. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 31. 3. 2016 odpravi. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep z dne 6. 4. 2016 sodišče odpravi. Predlaga tudi, da naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu, toženki pa naloži, da je dolžna tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri točki 1 izreka izpodbijanega sklepa prišlo do pomote glede navedbe prostorov. Da gre za pomoto izhaja tudi iz vsebine zapisnika o pridržanju 29. 3. 2016. Namen pridržanja in mesto izvajanja omejitve gibanja sta jasno razvidna iz celovitega vpogleda v zadevo. Glede točke 2 izreka izpodbijanega sklepa pa navaja, da je časovni okvir izvedbe ukrepa jasen in sicer: od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12.40 ure do predaje državi članici, ki pa mora biti najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi država članica. Tožnik pa je bil tudi s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu podučen o pravnem sredstvu. Toženka je navedla razloge za begosumnost tožnika. Tožnik je 3. 11. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ko je ta njegovo prošnjo zavrnila, je 18. 3. 2016 samovoljno zapustil azilni dom na Hrvaškem. S tem je onemogočil dokončanje postopka mednarodne zašite. Navedeno je povedal tožnik sam pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 29. 3. 2016. Poleg navedenega je tožnik večkrat povedal, da je njegova ciljna država Francija. Pri vstopu v Republiko Slovenijo se je tožnik skrival po gozdu in ni sam odšel na policijsko postajo, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito. Navedeno pa nedvomno kaže na tožnikovo begosumnost. Posledično je toženka tudi izbrala ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce in ne milejši ukrep, pridržanje v prostorih azilnega doma, saj obstaja nevarnost, da bi tožnik tudi tega samovoljno zapustil. Sklicuje se na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III in na sodbo Upravnega sodišča RS I U 919/2015 ter navaja razloge, zaradi katerih ukrep pridržanja v prostorih azilnega doma pri begosumnih prosilcih ni učinkovit. V zvezi s sprejetim ukrepom navaja sodno prakso. Pri sprejemu ukrepa pa je toženka upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, predvsem določbo 10. člena, ki jo navaja. Pogoji iz navedene Direktive so pri namestitvi v prostore Centra za tujce izpolnjeni, Upoštevala pa je tudi poročila Varuha za človekove pravice. V nadaljevanju povzema opis razmer v Centru za tujce, ki jih je toženki predložil Center za tujce. V danem primeru ne gre za poseg v osebno svobodo, marveč za omejitev gibanja, ki je nujno potrebna za uresničevanje dejanj na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (predaje tožnika pristojni državi). Nasprotuje izdaji predlagane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik v predlogu ni zatrjeval nastanka težko popravljive škode. Vprašljiva je tudi smiselnost izdaje začasnih odredb, saj sta vsebina tožbenega zahtevka in vsebina zahteve za izdajo začasne odredbe enaki. Z omejitvijo gibanja določenih prosilcev se varuje javni red ter spoštovanje zakonodaje EU (dublinski postopki). Potrebno pa je sorazmerno upoštevati tudi škodo, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku glede na škodo, ki bi nastala javni koristi. Sodišču predlaga, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljena zavrne.

7Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se tožnik pridrži v prostorih azilnega doma. Center za tujce v Postojni in azilno dom v Ljubljani pa predstavljata dve povsem različni instituciji z različnim namenom. Da gre za pomoto, bi v danem primeru pomenilo bistveno preširoko tolmačenje, pri čemer se sklicuje na 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Edino izrek v upravnem aktu postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Če je med izrekom ustnega in pisnega sklepa razlika, pa gre za kršitev določb postopka in ne za „lapsus“. Ponovno navaja razliko v trajanju ukrepa navedenem v ustno izrečenem sklepu in v pisnem odpravku sklepa. Gre za nasprotje med ustno izrečenim sklepom in pisnim odpravkom sklepa. Tudi te časovne neusklajenosti ni možno pripisati „lapsusu“. Glede navedb v zvezi z begosumnostjo tožnik navaja, da se toženka pri ustno izrečenem sklepu opira na 15. točko prvega odstavka 55. člena MNZ, razlogov za uporabo te določbe pa v obrazložitvi izpodbijanega pisnega odpravka sklepa ni, kar predstavlja kršitev določb postopka. Toženka tudi idealizirano prikazuje razmere v Centru za tujce, saj je v njem nastanjenih več ljudi, kot je bilo predvideno. Tudi sama toženka pritrjuje, da so stalno prisotni policisti. Tožniku bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda in sicer globoka duševna stiska in nezmožnost povrnitve osebne prostosti, kar predstavlja sigurno težko popravljivo škodo.

8Sodišče je na podlagi 3 alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po sodnici posameznici, ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

9K točki I izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožniku zakonito izrekla ukrep pridržanja oz. omejitve gibanja za čas, naveden v izreku izpodbijanega sklepa.

12Sodišče je 7. 4. 2016 v izvedeni glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Iz depeše Policijske postaje Koper št. 225-26/2016/16 (3B691-83) z dne 22. 3. 2016 izhaja, da je tožnik 22. 3. 2015 ob 06.05 uri nezakonito prečkal slovensko-hrvaško mejo. Na avtobusnem postajališču Bivje pri Kopru so ga prijeli policisti in odvedli na Policijsko postajo Koper. Iz zapisnika Ministrstva za notranje zadeve št. 2142/2016 (1313-20) z dne 29. 3. 2016 izhaja, da je bil tožniku 29. 3. 2016 ob 12.25 uri v skladu s 15. točko 55. člena in prvim odstavkom 59. člena v povezavi s 3 alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Tožniku je bil ustno izrečen sklep o ukrepu omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, ..., najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Začetek omejitve gibanja je bil 29. 3. 2016 ob 12.40 uri. Tožnik je bil podučen, da mu bo v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ v roku 48 ur izdan pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja. Ministrstvo za notranje zadeve je nato 31. 3. 2016 izdalo sklep 2142-743/2016/3 (1313-07), s katerim je v točki 1 izreka navedlo, da se tožnik pridrži za namen predaje na prostore in območje azilnega doma, ... do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. V točki 2 izreka pa, da se tožnik pridrži za namen predaje odgovorni državi članici od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da se vsebina predhodno citiranega pisnega odpravka sklepa ne sklada z ustno naznanjenim sklepom o izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku tako glede vrste ukrepa, kot tudi dolžine trajanja tega ukrepa. Poleg navedenega pa sta si tudi v nasprotju vsebina izreka in obrazložitev izpodbijanega sklepa, kot je to tudi pravilno ugovarjal tožnik. Tožena stranka je 7. 4. 2016 sodišču posredovala popravni sklep št. 2142-743/2016/11 (1313-07) z dne 6. 4. 2016. Ko je bil tožniku na glavni obravnavi 7. 4. 2016 ta popravni sklep vročen, je sodišču predlagal odpravo tudi tega popravljenega sklepa. Sodišče ugotavlja, da je s popravnim sklepom z dne 6. 4. 2016 tožena stranka pravilno navedla vrsto izrečenega ukrepa tožniku in sicer je v točki 1 izreka tožniku izrekla ukrep pridržanja za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ... ter ga tako po presoji sodišča s popravljeno dikcijo točke 1 izreka pravilno uskladila z ustno izrečenim ukrepom, kot je izhajal iz zapisnika Ministrstva za notranje zadeve z dne 29. 3. 2016.

13Vendar pa po presoji sodišča še vedno obstaja neskladje glede trajanja ustno izrečenega ukrepa ter ukrepa, navedenega v pisnem odpravku v točki 2 izreka sklepa z dne 29. 3. 2016, kakor tudi popravka sklepa z dne 6. 4. 2016. Glede na predhodno citirani zapisnik o ustni naznanitvi ukrepa o omejitvi gibanja tožniku z dne 29. 3. 2016 traja izrečena omejitev gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, ... najdalj tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Na podlagi točke 2 izreka pisnega odpravka sklepa z dne 29. 3. 2016, kakor tudi popravnega sklepa z dne 6. 4. 2016, pa se tožnik pridrži za namen predaje odgovorni državi članici od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Tako je tudi po presoji sodišča podano neskladje tako med ustno izrečenim upravnim aktom in njegovim pisnim odpravkom (četrti odstavek 51. člena ZMZ), kakor tudi neskladje med samim izrekom pisnega odpravka izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo, kot to pravilno ugovarja tožnik. Opisana kršitev pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) v zaradi katere izpodbijanega akta ni možno preizkusiti in je zato izpodbijani akt nezakonit.

14Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Na podlagi izrecne določbe petega odstavka 51. člena ZMZ ima zoper sklep o omejitvi gibanja prosilec za mednarodno zaščito pravico vložiti tožbo na upravno sodišče (pravico, da pred upravnim sodiščem upravni spor). Upravno sodišče mora po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZMZ se v postopkih sodnega varstva pred upravnim sodiščem uporablja ZUS-1. Na podlagi 30. člena ZMZ pa se v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite uporablja ZUP.

15Na podlagi drugega odstavka 210. člena ZUP je v upravnem postopku odločbo potrebno izdati pisno, izjemoma pa tudi ustno v primerih, ki jih določa zakon (v danem primeru četrti odstavek 51. člena ZMZ). Tudi, če se odločba razglasi ustno, jo je potrebno izdati pisno (četrti odstavek 210. člena ZUP). Pri tem pa se ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek morata povsem skladati. Vsebino izreka in obrazložitve upravnega akta določa 213. člen in 214. člen ZUP. Pri tem pa mora biti izrek upravnega akta skladen z obrazložitvijo.

16Na podlagi 2. točke 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati s tožbo tudi, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve. Bistvene kršitve pravil upravnega postopka ureja 237. člena ZUP, ki med drugim v 7. točki drugega odstavka določa tudi, da je podana bistvena kršitev postopka, če se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. To pa pomeni, da je izpodbijani akt tako pomanjkljiv, da ni možno presoditi ali je zakonit. Najpomembnejši del upravnega akta je izrek (dispozitiv), ki postane dokončen in izvršljiv. Zato mora biti popoln, jasen in določen ter ne sme vzbujati dvoma. Med izrekom in obrazložitvijo upravnega akta mora biti podana skladnost. Po povedanem tako izrek upravnega akta ne sme biti v nasprotju z obrazložitvijo, sicer je takšen upravni akt nesklepčen in ga ni možno presojati.

17Ker po povedanem v predmetni zadevi izpodbijani pisni odpravek sklepa in ustno naznanjeni sklep nista bila skladna in ker izrek izpodbijanega pisnega odpravka sklepa ni bil skladen z obrazložitvijo, je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je nezakonit in ga sodišče ne more preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18Ker so po presoji sodišča bile v zadevi podane bistvene kršitve določbe postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep kot nezakonit odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri čemer je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki zadevajo postopek.

19K točki II izreka:

20Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

21Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta je možna le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

22Po presoji sodišča se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Zatrjevana škoda, ki bi tožniku nastala zaradi pridržanja v Centru za tujce je v predmetni zadevi premalo konkretizirana. Pri predlogu za izdajo začasne odredbe pa je dokazno breme na strani tožnika, ki začasno odredbo predlaga. Tožnik v tožbi navaja, da ves čas pod nadzorom policije, kar pri tožniku povzroča hudo osebno stisko. Tožniku nastaja nepopravljiva škoda, saj mi časa, mu mu je bila odvzeta prostost, ne bo mogel nihče povrniti. Tudi okrevanje od duševnih bolečin zaradi preteklega preganjan bo oteženo ali pa celo onemogočeno. Navaja tudi, da se v Centru za tujce slabo počuti, utesnjeno in stresno ter, da mu je svoboda omejena. Tožbenim navedbam, da že sama omejitev gibanja predstavlja takšen poseg v osebno svobodo prosilca za mednarodno zaščito, da to že samo po sebi predstavlja škodo, sodišče pa mora zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel, sodišče ne more slediti. Tožnik bi moral z navedbami in dokazi konkretizirati tako nastanek škode, kakor tudi, da bo škoda, ki bi mu nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva. Takšne škode pa omejitev gibanja oz. pridržanje tožnika na prostore Centra za tujce po presoji sodišča ne predstavlja. Po mnenju sodišča tožnik ni navedel relevantnih dejstev, ki bi kazala na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu. Ker tožnik ni izkazal zakonskega pogoja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, tehtanje med prizadetimi koristmi ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva.

23Sodišče pa glede predlagane začasne odredbe pripominja, da je omejitev gibanja, za kar gre v obravnavani zadevi, že zaradi narave posega v človekove pravice časovno omejen ukrep, ki ga toženka izreka kadar meni, da je nujno potreben zaradi varstva javnega interesa ali drugih, z ZMZ oz. v Ustavi RS določenih dopustnih razlogov. ZMZ zato v petem odstavku 51. člen določa zelo kratke roke in sicer: za pisni odpravek sklepa, za vložitev tožbe, kakor tudi za odločanje sodišča (3 delovne dni). Rok za odločanje sodišča o zakonitosti izrečenega ukrepa omejitve gibanja oz. pridržanja (3 delovne dni) je bistveno krajši od roka, ki ga določa 32. člen ZUS-1 za odločanje o začasni odredbi (7 dni). Rok za odločitev Vrhovnega sodišča RS pa je enak in sicer 15 dni. Glede na povedano, odločanje o začasni odredbi po mnenju sodišča predstavlja nepotrebno podvajanje odločanja o isti stvari. Posledično pa to pomeni, da bi morali biti razlogi, navedeni v zahtevi za izdajo začasne odredbe v tovrstnih sporih še posebej konkretno in nedvoumno izkazani.

24Ker v obravnavani zadevi tožnik po presoji sodišča ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.