VSRS Sodba I Up 134/2016

Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po dne 6. 4. 2016 izvedeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-470/2016/3 (1313-07) z dne 29. 3. 2016, s katerim je bilo na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center za tujce) do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od 24. 3. od 13.00 ure do 24. 6. 2016 do 13.00 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da v obravnavani zadevi ni podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Je pa podan razlog iz druge alineje navedenega odstavka v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in se s tem v zvezi strinja z ugotovitvami in razlogi tožene stranke iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in se nanje tudi sklicuje ter jih v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da če bi tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma, bi ga tožnik brez večjih težav lahko zapustil in odšel v Italijo, kamor je bil tudi prvotno namenjen. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3Pritožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovilo resnično dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter se glede razloga za omejitev gibanja zmotno strinja z ugotovitvami in razlogi tožene stranke ter se nanje zmotno sklicuje. Iz navedb pritožnika na naroku 6. 4. 2016 nedvoumno izhaja, da če bi se mu omejilo gibanje zgolj na območje azilnega doma in ne na Center za tujce, ne bi samovoljno zapustil azilnega doma še pred koncem postopka za mednarodno zaščito in bi ostal v Sloveniji. Njegove navedbe so ves čas postopka za pridobitev mednarodne zaščite konsistentne in teh ne spreminja ter prireja, temveč jih smiselno dopolnjuje. Nelogično in nesmiselno bi bilo pričakovati od prosilcev, ki prihajajo iz oddaljenih držav, kjer še nikoli niso slišali za Slovenijo, da si za svoj cilj svojega potovanja izberejo Slovenijo. Tudi presoja sodišča prve stopnje glede suma zavajanja in zlorabe postopka med drugim tudi iz razloga, da je pritožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, je nepopolna, nepravilna in zmotna. Pritožnik je zaprosil za azil, kakor hitro je mogel, pri tem gre upoštevati dejanske okoliščine in razmere na policijski postaji in v azilnem domu ter na samo informiranost pritožnika. Prošnje za mednarodno zaščito ni vložil zato, da bi onemogočil svojo odstranitev iz države, temveč zato, ker ima v svoji izvorni državi razloge za mednarodno zaščito v Sloveniji ali v katerikoli drugi varni državi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe s sklepom razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (po kateri se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca) in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (po kateri se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih tam navedenih razlogov) v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (po kateri se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ (po kateri se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države).

7Sodišče prve stopnje se ni strinjalo s toženo stranko, da je podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena (ugotavljanje istovetnosti), zato ta razlog za omejitev gibanja ni predmet presoje Vrhovnega sodišča, saj pritožnik odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu ne izpodbija. Se je pa sodišče strinjalo z razlogi tožene stranke za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5.in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, s to presojo pa se Vrhovno sodišče strinja.

8Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta ta dva razloga za omejitev gibanja podana.

9Iz ugotovljenega dejanskega stanja oziroma iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je pritožnik, ki naj bi iz matične države Pakistana zbežal, ker se je zbal zase, da bo zaradi svoje izjave, zakaj ljudstvo v Balochistanu ne dobi več pravic v zvezi s šolstvom, politično preganjan. Brez osebnih dokumentov (ker naj bi jih izgubil na poti iz Turčije v Grčijo) je ilegalno v zgodnjih jutranjih urah 15. 3. 2016 prečkal slovensko-hrvaško mejo in se skrivaj, izogibajoč naseljem, odpravil po gozdu in brezpotjih ter železniških tirih proti Kopru, kjer so ga prijeli policisti in ga odpeljali na Policijsko postajo Koper. Tam za mednarodno zaščito ni zaprosil, temveč je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji šele 18. 3. 2016 v Centru za tujce, ki jo je nato formalno vložil 24. 3. 2016.

10Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje odločitev tožene stranke in presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, saj ko je bil prijet, zanjo ni zaprosil, ampak je to storil šele v Centru za tujce tri dni kasneje. Razlogov, ki jih je pritožnik navajal v tej zvezi v upravnem postopku, v tožbi in pritožbi (da je za možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zvedel iz plakata na Policijski postaji v Kopru in da je takoj po prehodu slovensko-hrvaške meje na tej postaji izrazil namero za vložitev te prošnje, vendar pa ga policisti niso hoteli poslušati, da je zaprosil za azil, kakor hitro je mogel, pri tem pa gre upoštevati dejanske okoliščine in razmere na policijski postaji in v azilnem domu ter na samo informiranost pritožnika), pa tudi Vrhovno sodišče ne more šteti za utemeljene.

11V postopku je namreč sam izjavil, da če ga policija ne bi prijela v Republiki Sloveniji ne bi prosil za mednarodno zaščito, ker je želel priti v Italijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito, torej je bil z možnostjo zaprositi za mednarodno zaščito v EU dobro seznanjen. Tudi navajanja, da sploh ni vedel za Slovenijo in da je zato rekel, da hoče v Italijo, so neutemeljena. Že samo dejstvo, da se je pritožnik še s tremi osebami s taksijem pripeljal iz Reke do Buzeta ter nato peš nadaljeval pot čez mejo v Republiko Slovenijo, kaže na to, da je točno vedel, da mora na poti do Italije prečkati še eno državo.

12Ob upoštevanju navedenega in ob dejstvu, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele, potem ko je izvedel (ali pa vsaj domneval), da bo odstranjen iz Republike Slovenije, po mnenju Vrhovnega sodišča zadostuje za sklep, da je pritožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi se ognil odstranitvi iz države, kar zadostuje za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko drugega odstavka 55. člena ZMZ.

13Vrhovno sodišče se tudi strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka opravila tudi test sorazmernosti in obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, na primer pridržanje pritožnika na območje azilnega doma. Okoliščine obravnavanega primera (da se je pritožnik pred policisti skrival, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da pritožnik na konec postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bo počakal, kar vse so okoliščine, ki kažejo na „nevarnost pobega“ na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).Glede na te okoliščine pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne morejo spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil in tožbena ter pritožbena navedba, da je bil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito s strani uradne osebe jasno poučen, da bi bil, če bi zapustil Slovenijo in odšel samovoljno v drugo evropsko državo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, vrnjen nazaj v Slovenijo, ki je sedaj po celotnem dosedanjem postopku njegova ciljna država. Zato obstaja velika verjetnost, da kljub temu zatrjevanju, pritožnik ne bi počakal na konec postopka, če bi bil nastanjen v azilnem domu, in bi ga zapustil, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, zato tudi milejši ukrep omejitve gibanja na azilni dom ne bi bil učinkovit. Zgolj ta pritožnikova zatrjevanja glede na njegova opisana ravnanja in izjave v postopku namreč ob tem, da ni ugotovljenih nobenih drugih relevantnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da pritožnik v primeru njegove nastanitve v azilnem domu tega ne bi samovoljno zapustil, za izrek milejšega ukrepa omejitve gibanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostujejo.

14Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.