50. člen ZMZ-UPB2

Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da so tožniki samovoljno zapustili Azilni dom in se vanj niso vrnili, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo tožbo zavrglo.

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

Ker sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

V obravnavani zadevi je tožnik s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Okoliščina, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik je v konkretnem primeru imel pooblaščenca in sicer svetovalca za begunce že v času upravnega postopka. To pomeni, da je upravičeno sklepati, da je bil seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za zapustitev Slovenije odločil po svobodni volji.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik - prosilec za mednarodno zaščito - 14. 5. 2015 samovoljno zapustil azilni dom in da se po tem vanj ni več vrnil. V obravnavani zadevi to pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Tožnik je s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe (28. 5. 2015) dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev, da njegove prošnje z dne 6. 3. 2015 ne bo obravnavala Slovenija ampak Belgija.

Tožnik je v konkretnem primeru imel zakonito zastopnico in pooblaščenko, in sicer svetovalko za begunce že v času upravnega postopka, kar pomeni, da je upravičeno sklepati, da je bil seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za to odločil po svobodni volji. V upravnem sporu sodišče od tožnikovega pooblaščenca ni dobilo informacije, ki bi govorila za drugačen sklep. Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi sicer v primeru morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo lahko pomenilo poseg v njegovo pravico do mednarodne zaščite. Vendar pa pravica do mednarodne zaščite ni absolutna pravica, ampak je v njo dopustno poseči v skladu z načelom sorazmernosti, to pa pomeni, da je treba na drugi strani upoštevati pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije. Načelo varovanja otrokovih koristi je sodišče v tem primeru upoštevalo v tem smislu, da ni odločalo takoj po prejemu odgovora tožene stranke in je po prejemu odgovora pooblaščenca tožnika čakalo s sodno presojo, ker ni šlo za nujno zadevo za primer, če bi se mladoletni tožnik morebiti vrnil ali bi bil vrnjen na podla

Če je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom po izdani sodbi 1. stopnje, zoper sodbo je vložil pritožbo, v dom pa se ni vrnil, se šteje, da nima pravnega interesa za pritožbo, zato je pritožba nedovoljena.

Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, in sicer ob ugotovitvi, da je tožnik zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, niti ji ni do dneva izdaje sklepa ničesar sporočil, prav tako ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Na isti okoliščini utemeljuje tudi odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrženje tožbe, češ da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa zanjo. Sodišče se s toženko ne strinja. Ne more namreč prezreti ključne okoliščine, da je bila tožniku že priznana subsidiarna oblika mednarodne zaščite, katere zakonitost je tudi že bila predmet sodne presoje v upravnem sporu in v tej zvezi izdane pravnomočne sodne odločbe ne le Upravnega sodišča, pač pa tudi Vrhovnega sodišča. To je izrecno poudarilo, da je treba, če bi toženka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo iz 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z odpravljeno odločbo. Toženka v ponovljenem postopku pravnega mnenja Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in glede nadaljnjega vodenja

Ker je prosilka (tožnica) samovoljno zapustila azilni dom (že po vložitvi pritožbe zoper sodbo prve stopnje), ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo.

Ker tožniki očitno nimajo namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, ter so s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ, je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor.

Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, ter ob upoštevanju z zakonom predpisane sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito odpravljena, ne bi bil njegov pravni položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi v takem primeru ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil v roku 3 dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, in ob upoštevanju z zakonom predpisane sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijano sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati.

Tožena stranka je sodišče obvestila, da se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, ker ga je zapustil. V azilnem domu bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Prosilec mora počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. V nasprotnem primeru, če iz evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno.

Ker sklep o omejitvi gibanja zaradi poteka roka ne učinkuje več, poleg tega pa je prosilec takoj po prenehanju omejitve gibanja zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil (tako da so izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka za mednarodno zaščito), tožena stranka nima (več) pravnega interesa za pritožbo. Pritožba se zato zavrže.

Kot izhaja iz predloženih spisov (odgovor na tožbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in njen dopis z dne 10. 10. 2012), je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 8. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožnika ni več v Sloveniji. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico (svetovalko za begunce), je bila njegova dolžnost, da počaka na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Čeprav ZMZ za primere, kot je obravnavani, nima izrecne določbe, pa glede na navedeno tožnik po presoji pritožbenega sodišča (kljub vloženi pritožbi) ne izkazuje pravovarstvene potrebe za reševanje njegove pritožbe, s tem pa tudi ne pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega položaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito ne more izboljšati. Tudi če bi bilo tej njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev glede njegove prošnje odpravljena, njegov pravni položaj ne bi bil spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

Sodišče tožnika ne more zaslišati, ker je samoiniciativno zapustil Slovenijo preden se je iztekel rok za odločitev sodišča. Tožnik je bil namreč izbrisan iz evidence 18. 6. 2012, tožba pa je bila vložena dne 21. 6. 2012, torej v času, ko tožnika ni bilo več v Sloveniji. Sodišče je tožbo zavrglo, saj je imelo zadostno dejansko podlago za presojo, glede na konkretne okoliščine primera v zvezi s samovoljno zapustitvijo azilnega doma in predhodno informiranostjo tožnika o dolžnostih prosilca in posledicah v primeru takšnega ravnanja, da izpodbijani akt ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Po notranjem pravu Slovenije velja, če stranka nima več potrebnega pravnega interesa za tožbo, potem tudi ne more sodišče po vsebini odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo, zahteva za izdajo začasne odredbe pa je odvisna od obstoja procesnih predpostavk za tožbo, je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.