48. člen ZDZdr

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.

Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno izhajalo iz predpostavke, da diagnoza avtizma sama po sebi opravičuje namestitev v poseben socialno varstveni zavod. Odločitev za namestitev nasprotnega udeleženca v socialno varstveni zavod namreč ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je pri njem prisotna spektroavtistična motnja. V postopku postavljena izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da gre pri nasprotnem udeležencu za motnjo avtističnega spektra in sočasno zmerno motnjo v duševnem razvoju. Pri njem se ponavljajo vedenjski zapleti s heteroagresijo in to pogosto do ranljivih sostanovalcev in tudi do osebja. Narava bolezenskega procesa pri njem pa je takšna, da se stanje zaradi njegove zmerne duševne manjrazvitosti z vedenjsko prizadetostjo ter sočasne spektroavtistične motnje ne more izboljšati, pričakuje pa se tudi postopno slabšanje kognitivnega upada.

Ker so zaključki sodišča prve stopnje o zdravstvenem stanju udeleženca strokovne narave, jih pritožba ne more izpodbiti zgolj s subjektivno oceno udeleženca, da se počuti zdrav ter da je sposoben skrbeti zase, ter s pavšalno navedbo, da izvedensko mnenje ocenjuje kot enostransko in pomanjkljivo. Sodišče je podaljšalo ukrep le za toliko časa, da se opravi prilagoditev ustrezne medikamentozne terapije ter da zdravila začnejo učinkovati, torej da časa, ko nevarnost hudega ogrožanja udeleženca preneha.

Ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora odločiti o izbiri SVZ, ki naj osebo sprejme, ter obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Pred odločitvijo sodišče pridobi mnenje SVZ, v katerega naj bi bila oseba sprejeta/premeščena; pri določitvi pa upošteva želje in osebne okoliščine ter morebitni predlog najbližje osebe (79. člen ZDZdr).

Glede sprejema na varovani oddelek SVZ velja, da je eden od kumulativnih zakonskih pogojev ta, da mora biti akutno bolnišnično zdravljenje določene osebe že zaključeno oziroma nepotrebno (prva alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr). Jasno je, da ta predpostavka v predmetni zadevi ni izpolnjena. Odločitev sodišča prve stopnje, da so podani vsi pogoji za sprejem osebe na varovani oddelek SVZ, materialno pravno zmotna in s časovnega vidika preuranjena.

Vendar pa okoliščina bivanja v zavodu na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, ko je premoščanje razdalje iz dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. V nasprotnem primeru pa Vrhovno sodišče predlog zavrne.2 V obeh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo in posebej poudarilo, da mora iti za kvalitativno prostorsko razdaljo, ki utemeljuje izjemen ukrep prenosa pristojnosti.

S strokovnim izvedenskim mnenjem je dokazno podprt in prepričljiv zaključek, da pritožnica, ki je v preteklosti jemala psihiatrično terapijo, ki pa jo je v zadnjem času opustila, zaradi trenutnega neuvida do svoje psihopatologije huje ogroža najmanj svoje zdravje; pritožnica namreč ponoči ne spi, čez dan je utrujena, odklonilna do hrane in pijače, v domačem okolju, kjer se je nenavadno vedla, je bila popolnoma dezorganizirana (izpoved pritožničinega moža).

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu, da pacient trenutno še ni sposoben sodelovati v milejših oblikah pomoči, saj potrebuje 24- urni nadzor nad jemanjem predpisane terapije, kar pa mu je mogoče zagotoviti le v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, kjer bo ob spremljanju učinkov terapij mogoče antipsihotično terapijo po potrebi prilagoditi glede na vrsto kot tudi glede na potrebno količino, da bodo doseženi optimalni rezultati terapije, ki jo potrebuje.

Ob tem se tudi pritožbeno sodišče seveda zaveda, da namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja dobrih pogojev za varstvo, ni optimalna in zaželena in da posega tako v njegove pravice kot potencialno tudi v pravice drugih gojencev in/ali osebja. Pritožbeno sodišče je, tako kot je bilo sodišče prve stopnje, pred težavno nalogo, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj ustreznih varstvenih kapacitet za osebe, kot je g. A. A. Glede na strokovna mnenja, pridobljena v tem postopku, pa je izpodbijana odločitev še najmanj slaba in v obstoječi "skrajni sili" sprejemljiva oz. sodišču niti ne pušča izbire manj slabe alternative.

V socialnovarstvenih zavodih se glede na potrebe odraslih organizirajo tri vrste varovanih oddelkov: - varovani oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju; - varovani oddelek za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju), na katere se je v nasprotju z mnenjem izvedenke izključno omejilo sodišče prve stopnje; in - varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor (varovani oddelek za osebe z upadom kognitivnih funkcij).

Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hudo ogroženo njeno zdravje (celo življenje) zaradi neustrezne skrbi zase (zaradi zadovoljevanja osnovnih, življenjsko nujnih, potreb, kot so redna prehrana, zadosten vnos tekočine, ustrezna skrb za higieno telesa in okolja). Sodišče je namreč ugotovilo, da je zadržana oseba izrazito shujšana, in sledilo izvedenki, da shujšanost izhaja izhaja iz bolezenskega poslabšanja, do česar pa zadržana oseba ni kritična.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ugotovljeno je bilo, da udeleženka nima uvida do svojega bolezenskega stanja ter da hudo ogroža svoje zdravje prav zaradi neupoštevanja predpisanega načina jemanja zdravil, s čimer se dodatno slabša njen že ugotovljen funkcionalni upad.

Drugi odstavek 77. člena ZDZdr določa, da se v postopku za nadaljnje zadržanje osebe v varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, torej določbi 75. člena in 74. člena ZDZdr, ki določata pogoje za sprejem osebe v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda brez privolitve osebe in sta uvrščeni v posebno - VI. poglavje zakona, ki ureja postopek sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda (73. do 79. člen ZDZdr).

Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDZdr so izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pod vplivom bolezenskih simptomov nasprotna udeleženka odklanja zdravniško oskrbo in s tem hudo ogroža svoje zdravje.

Sodišče prve stopnje je tudi čas zadržanja (do treh mesecev, šteto od 22. 12. 2023) v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice utemeljeno oprlo na strokovno mnenje in obrazloženo prognozo izvedenca psihiatra.

Predmet pritožbenega obravnavanja je obstoj zakonskih pogojev, ki jim pritožnica pritožbeno oporeka. Pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 53. člena ZDZdr, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je povzelo v obrazložitvi v okviru katere je presojalo kumulativno izpolnjenost zakonskih pogojev, ki morajo biti podani za takšen način zdravljenja, katere določa prvi odstavek 39. člena citiranega zakona.