12. člen ZDZdr

V predlogu bolnišnice navedena ravnanja so popolnoma nekonkretizirana (ni navedeno, za kakšne objave osebe naj bi šlo, od kod zaključek o nevarnosti snemanja in objavljanja sebe ali drugih pacientov oziroma zdravstvenega osebja), zato na podlagi takšne vsebine predloga ni mogoče narediti zaključka, da je podana nevarnost ogrožanja zdravja in življenja ter povzročanja hude premoženjske škode in da je zato nujno potrebno osebi omejiti uporabo mobilnega telefona oziroma da je takšen ukrep sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, to je z zdravjem in življenjem pridržane osebe in drugih oseb ter njihovega premoženja. Tudi mnenje izvedenke ne potrjuje dovolj konkretne nevarnosti ogrožanja, temveč ta ostaja na abstraktni ravni.

Omejitev uporabe mobilnega telefona je nujno potrebna za uspešnost zdravljenja pridržane osebe in uporaba mobilnega telefona huje ogroža njeno zdravje. Glede na načelo, da se pravica lahko omeji le v nujno potrebnem obsegu, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, pa omejitev ne velja za uporabo stacionarnega telefona bolnišnice.

Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja primernega obravnavanja nasprotnega udeleženca v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je potrdila primernost namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ in izpolnjevanje pogojev za takšno namestitev z medicinskega vidika. Seveda se lahko postavijo pomisleki o etičnosti posega, a namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek temelji na zakonu in ustavi. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic na eni strani oseb, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev v varovane oddelke, na drugi strani pa tam že nameščenih oseb, se je v sodni praksi uveljavil začasen način izvršitve sprejema v varovani oddelek SVZ, da se osebo vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo sklepa. To pa je, da se jo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku SVZ, namesti tja, kjer je bila pred tem.

Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva do duševne in telesne celovitosti, prav tako je prekomerno okrnjena njihova svoboda bivanja, s tem pa gre za nezakonito izvrševanje ZDZdr (prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).

Poglabljanje že tako hude (več let trajajoče) psihične bolezni, ob sočasni zlorabi alkohola in droge, nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil), sicer še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, a gre pri udeleženki za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšno pošto dvomljive vsebine naj bi udeleženka pošiljala, o prejetih pošiljkah (in njihovi vsebini) pa predlog niti ne govori. To ne izhaja niti iz listin v spisu. Ni torej podlage za popolno omejitev pošiljanja in sprejemanja pošiljk.

V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, kako se običajno zagotavlja pravica do gibanja na varovanem oddelku, torej kako se varovanci lahko gibljejo na območju zavoda in ali so običajno omogočeni tudi skupinski izhodi izven zavoda ter pod kakšnim nadzorom. Sodišče bo nato moralo ob sodelovanju nasprotne udeleženke ugotoviti, kakšna individualizirana obravnava, ki ne predstavlja dodatne omejitve njene pravice do gibanja, je mogoča. Režim, ki bi predstavljal dodatno omejitev njene pravice do gibanja pa je mogoč le na predlog direktorja SVZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče z odločitvijo, da se nasprotni udeleženki dnevno omogočijo izhodi pod nadzorom, omejilo oziroma prekršilo pravice nasprotne udeleženke iz 12. in 13. člena Zakona o duševnem zdravju.

Ni izkazano, da je A. A. zakonita zastopnica nasprotnega udeleženca, ki bi v njegovem imenu smela pooblastiti odvetnika za vložitev pritožbe. Dejstvo, da je A. A. najbližja oseba nasprotnega udeleženca, tega ne more spremeniti. Kot najbližja oseba sme v postopku po ZDZdr skrbeti za pravice in koristi nasprotnega udeleženca, vendar lahko pri tem (brez ustreznega pooblastila) nastopa le v svojem imenu in ne v imenu nasprotnega udeleženca. Osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku sta po drugem odstavku 12. člena ZDZdr med drugim zagotovljeni pravica do sprejemanja obiskov in pravica do uporabe telefona. Navedeni pravici je sicer dopustno omejiti, vendar le pod pogoji iz prvega odstavka 13. člena ZDZdr. O omejitvi pravic pa sme po drugem odstavku 13. člena istega zakona odločiti le sodišče, če mu direktor psihiatrične klinike oziroma socialno varstvenega zavoda poda takšen predlog. Zmotno je pritožbeno stališče, da sme nepravdno sodišče s sklepom ob upoštevanju 13. člena ZDZdr odločiti ne le o omejitvi, ampak tudi o izvajanju navedenih dveh pravic, češ da drugačno pravno varstvo za uveljavitev teh pravic ni zagotovljeno. Najbližja oseba in svojci naspro

Nasprotna udeleženka grozi s samomori, prav tako je na varovanem oddelku razbila steklo, se porezala in s takšnim vedenjem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, hudo ogroža svoje zdravje in življenje, kakor tudi hudo ogroža zdravje drugih. Pritožbeno sodišče je prepričano, glede na izvedeni dokazni postopek, da je dokazano hudo ogrožanje zdravja in življenje udeleženke in drugih ter je zaenkrat to možno preprečiti le ob stalnem nadzoru na varovanem oddelku, vendar pa je potrebno udeleženki nuditi postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih samostojnih izhodov na lokaciji zavoda.

Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Pritožba nasprotnega udeleženca se neutemeljeno zavzema za namestitev v odprti oddelek socialno varstvenega zavoda. Pacienti se na odprtih oddelkih lahko prosto gibljejo, kar pomeni, da bi nasprotni udeleženec lahko kadarkoli odšel in prenehal jemati zdravila, lahko bi prišel do alkohola in prišel v druge zanj stresne situacije, ki bi povzročile poslabšanje njegovega duševnega stanja. V praksi (vrhovnega, ustavnega) sodišča se je izoblikovalo stališče, da je v primeru, ko je treba določeno osebo namestiti v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ki pa so vsi prezasedeni, ustavno vzdržna začasna rešitev, da do zagotovitve ustreznejše rešitve ostane oseba, ki je v bolnišnici, tam. Ne more pa taka oseba ostati v bolnišnici neko dolgo obdobje. Zato mora sodišče pretehtati vse okoliščine konkretnega primera in presoditi kam in kdaj naj namesti osebo, za katero je ugotovilo, da izpolnjuje vse pogoje za namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

Sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, ali bo v nadaljevanju postopka pridobilo podatke, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kateri zavod bo lahko v najboljši meri zagotovil terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in ki bo hkrati lahko zagotovil varstvene pogoje za nasprotno udeleženko in druge stanovalce zavoda. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je storilo vsa potrebna materialnoprocesna dejanja že s tem, ko je prejelo odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove v primeru, če sprejmejo nasprotno udeleženko, glede na njene duševno zdravje. Tako postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. VSRS je v sklepu II Ips 95/2019 nakazalo možne načine, kako voditi te nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v SVZ zaradi prezasedenosti zavodov, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in stanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilne veje (ministrstvu), ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je nepravdni postopek,

Sodišče je vezano na predlagani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj posegajočega ukrepa od predlaganega. Sodišče lahko na predlog psihiatrične bolnišnice osebi omeji pravico do gibanja (iz tretjega odstavka 12. člena ZDZdr). Na podlagi tega sklepa (iz tretjega odstavka 48. člena ZDZdr) lahko koordinator nadzorovane obravnave od osebe zahteva, da prebiva v določenem kraju.

Pritožnik trrdi, da pred narokom ni uspel vzpostaviti stika z zastopnikom oziroma zastopnica, s katero je vzpostavil ta stik, se naroka ni mogla udeležiti, vendar spisovni podatki te njegove navedbe ne potrjujejo.