47. člen ZDZdr

V tem postopku je treba smiselno upoštevati procesna jamstva, ki so po tretjem odstavku 19. člena Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Obravnavani bolnik mora biti (ne glede na svojo bolezen in procesno sposobnost) med drugim seznanjen s tem, da ima pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Sodišče je pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 75. in 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve. Med njimi ni pogoja, da bi morala biti zadržana oseba postavljena pod skrbništvo in da bi ji moral biti v okviru nujnega postopka postavljen skrbnik kot zakoniti zastopnik.

Ugotovitev, da se bo bolezen (paranoidna shizofrenija) brez ustreznega zdravljenja le še poglabljala, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko kljub ustreznim zdravilom pacient ne doseže več remisij, kar ima za posledico hudo invalidiziranje osebe, pri čemer odločitev o zavrnitvi zdravljenja ni plod svobodne volje in razumne presoje, ustreza standardu hudega ogrožanja lastnega zdravja v smislu 39. člena ZDZdr.

ZDZdr v 75. členu določa med drugim še naslednje, kar je v tem primeru relevantno: Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopke sprejema v varovani oddelek brez privolitve za osebe, ki so že nameščene v socialno varstvenem zavodu, smiselno uporabljajo določbe od 60. do 68. člena tega zakona, ki urejajo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. V prvem odstavku 61. člena pa ZDZDr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Zato ni relevanten pritožbeni očitek o tem, da predloga za podaljšanje namestitve v varovani oddelek za g. C. ni podala upravičena oseba. Sodišče prve stopnje mora biti res pozorno na to, da so vsi subjekti pravilno zastopani, vendar v konkretnem primeru predlog ne glede na morebitno hibnost glede zastopanja predstavlja način, na katerega je sodišče izvedelo za potrebnost oprave predmetnega postopka.

Oseba je takrat ogrožala svoje življenje in hudo ogrožala svoje zdravje, saj je ob prekomernem pitju alkohola ter opuščanju zdravil v domačem okolju med drugim utrpela več resnih padcev, odklanjala je hrano, hudo se je ogrožala zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju (dodatna kronifikacija in stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb), ogrožala pa je tudi življenje in hudo ogrožala zdravje drugih, saj je bila heteroagresivna do drugih, s požigom je grozila tudi sosedom.

Udeležencu (osebi) se lahko pravica do sodelovanja v postopku omeji. Zakon določa, da se mu na predlog izvedenca omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in pravica do vpogleda v spis, če bi lahko nastale škodljive posledice za njegovo zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Zakon sam torej omogoča poseg v udeleženčevo pravico do kontradiktornosti, ki ga legitimira možnost nastopa omenjenih posledic. Ker pa je značilnost vsakega posega v procesne pravice strank oziroma udeležencev njegova izjemnost, po mnenju pritožbenega sodišča zakonska določba tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr ne posega tudi v pravice udeležencev, da se seznanijo z vsebino izvedenih dokazov. Pravica do seznanitve z vsebino dokazov je tako kot pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ena od prvin pravice do kontradiktornega postopka.

Zakon predvideva presojo sposobnosti nasprotne udeleženke na podlagi zaslišanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi Okrajno sodišče v Ljubljani moralo nasprotno udeleženko videti in zaslišati oziroma obiskati tam, kje dejansko prebiva in kjer ima tudi začasno prebivališče. Procesno dejanje zaslišanja se bo brez dvoma lažje, hitreje in z manj stroški izvedlo pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ki je od kraja bivanja nasprotne udeleženke oddaljeno 5,3 km, medtem ko razdalja do Okrajnega sodišča v Ljubljani znaša 142 km.

Vendar pa okoliščina bivanja v zavodu na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, ko je premoščanje razdalje iz dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. V nasprotnem primeru pa Vrhovno sodišče predlog zavrne.2 V obeh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo in posebej poudarilo, da mora iti za kvalitativno prostorsko razdaljo, ki utemeljuje izjemen ukrep prenosa pristojnosti.

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njegove svobode, kot jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom bo mogoče odločati pred izrekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu. Osebo je mogoče iz oddelka pod posebnim nadzorom odpustiti pred potekom roka iz sklepa sodišča, če lečeči zdravniki ocenijo, da se je zdravstveno stanje osebe toliko izboljšalo, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Psihiatrična bolnišnica o spremenjenih okoliščinah obvesti sodišče in sama odpusti pridržano osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom.

Standard hudega ogrožanja zdravja in ogrožanja življenja ter hudega ogrožanja zdravja drugih je sodišče ustrezno napolnilo. Udeleženec ogroža svoje življenje in zdravje; ogrožanje pa je posledica njegove psihične bolezni. Bolezenska simptomatika je izražena do take mere, da sta hudo moteni njegova presoja realnosti ter sposobnost obvladovanja ravnanja. Zato je pravilen zaključek, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

Odločitev sodišča prve stopnje, da se udeležencu omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, temelji na strokovni presoji izvedenke, ki je ocenila, da bi lahko v nasprotnem primeru zanj nastale škodljive posledice (tretji odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr), in sicer bi se udeleženec glede na takratno psihično stanje še dodatno vznemiril, to pa bi njegovo psihično stanje poslabšalo. Njegove pravice in koristi je v postopku dokazovanja zastopal odvetnik. Odvetnik predlogu izvedenke ni nasprotoval.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, a jih je v nadaljevanju v celoti ignoriralo. Res sodišče s pomočjo izvedenca, strokovnjaka, ugotavlja dejansko stanje, pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanu pa je v pristojnosti sodišča. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora imeti pravna presoja sodišča, še posebej v obravnavanem primeru, ko gre za statusno zadevo in hud poseg v osnovne pravice in svoboščine nasprotnega udeleženca s prisilnim pridržanjem na varovanem oddelku SVZ, (vsaj minimalno) podlago v dejanskih ugotovitvah. Navedeno potrjujejo določila 43. člena in 47. člena ZDZdr, ki predpisujejo obvezno sodelovanje izvedenca psihiatra z izdelavo mnenja in obveznim zaslišanjem na naroku. S tem je udeležencu postopka, o pridržanju katerega se odloča, v največji možni meri zagotovljena tako strokovna kot pravna presoja.

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje.

Izvedenka je strokovno pojasnila, da je njena presoja realnosti (da je z njo vse v redu in da ne potrebuje vodenega zdravljenja pod nadzorom) pod vplivom bolezni oziroma zaradi bolezni hudo motena in da zaradi nje tudi ni sposobna nadzorovati svojih ravnanj (torej oceniti, če in kdaj potrebuje bolnišnično zdravljenje). Pritožničino ogrožanje lastnega življenja in zdravja je posledica bolezni. Prav zaradi nje pa je huje motena presoja realnosti in pritožnica ni sposobna obvladovati svojega ravnanja. Pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr sta pravilno ugotovljena.

Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je udeleženki omejilo pravico pri prisotnosti pri izvajanju dokazov. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu vrednostna sinteza okoliščin konkretnega primera v luči (zakonskih) predpostavk iz tretjega odstavka 47. člena ZDZdr. Okoliščine konkretnega primera namreč potrjujejo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlogu izvedenke, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ker bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje in zaupnost oziroma varnost drugih.

Prvo sodišče se v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo opredelilo do bistvenih ugotovitev sodne izvedenke (prav tako ne do mnenja zdravnika). Če so socialno varstveni zavodi prezasedeni, to ni upošteven razlog, da sodišče ne bi odločilo o namestitvi nasprotne udeleženke v zavod, pri čemer mora sodišče določiti, da je (najustreznejši) socialno varstveni zavod dolžan sprejeti nasprotno udeleženko takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem oseb po sklepih sodišč.

Čeprav pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na čas enega meseca od naroka iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Ko je zadržanje nujno že iz razloga, ker zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, presoja utemeljenosti zadržanja iz nadaljnjega razloga povzročanja ogrožanja življenja ter hujšega ogrožanja zdravja drugih niti ni potrebna.

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi bodisi drugim, pa tudi, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr.

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženca še dodatno vznemirilo in škodljivo vplivalo na njegovo zdravje. Udeleženec zaradi navedene omejitve v postopku (z izjemo lastnega zaslišanja) res ni osebno sodeloval, a to ne pomeni, da se o mnenju izvedenke ni mogel izjaviti. V postopku je sodelovala njegova po uradni dolžnosti postavljena odvetnica, ki je tako možnost imela. Hudo ogrožanje zdravja predstavlja že kronifikacija udeleženčeve bolezni in trajna poškodba možganov. Enako velja za poškodbe, ki bi jih udeleženec ali tretji lahko utrpeli v prometni nesreči ali v nesreči povezani s kakšno drugo udeleženčevo dejavnostjo, ki bi se je zaradi precenjevanja svojih sposobnosti in ob povišani impulzivnosti lotil. V obeh primerih bi lahko bilo ogroženo tudi življenje udeleženca ali tretjih. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ogrožanje realno

Kot pravilno opozarja pritožba, ima predlagatelj pravico do izjave ne le o pisnem izvedeniškem mnenju, pač pa tudi do sodelovanja pri izvajanju tega dokaza na naroku (pravico do zastavljanja vprašanj izvedencu – drugi odstavek 47. člena ZDZdr in prvi odstavek 32. člena ZDZdr).