52. člen ZDZdr

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila vročitev sklepa sodišča prve stopnje o prisilni hospitalizaciji z dne 27. 8. 2025 pravilna in da prisilna privedba s strani psihiatrične bolnišnice ni uspela, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom z dne 3.11.2025 na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZDZdr odredilo privedbo nasprotnega udeleženca v psihiatrično bolnišnico.

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

V nemogoči situaciji, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj kapacitet za osebe, kot je g. A. A., se je senat odločil, da izhaja iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijah in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu je trenutno za g. A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edina možnost začasno ta, da do prvega prostega mesta počaka pod nadzorstvom tam, kjer se trenutno nahaja, to pa je psihiatrična klinika.

Izoblikovalo se je stališče, da je v primeru, ko je treba določeno osebo namestiti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ki so vsi prezasedeni, ustavno vzdržna začasna rešitev, da je dolžan socialno varstveni zavod, ki ga imenuje sodišče, osebo sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem oseb na podlagi sklepov sodišč, do tedaj pa ostane oseba v psihiatrični bolnišnici.

Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrho

Pritožba utemeljeno poudarja, da je podlaga za odredbo privedbe s strani sodišča sklep o zadržanju osebe v psihiatrični bolnišnici, ki ga lahko to ob upoštevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 44. člen ZDZdr izda le na predlog izvedenca in zoper katerega se ima oseba (nasprotni udeleženec) pravico pritožiti. Šele če prostovoljna izvršitev takšnega sklepa ni možna, lahko sodišče (ob smiselni uporabi pogojev iz drugega in tretjega odstavka 52. člena ZDZdr) odredi privedbo.

Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev. Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.

Pritožba spregleda, da se določba tretjega odstavka 52. člena ZDZdr skladno s 45. členom ZDZdr smiselno uporablja v primerih, če ni možna prostovoljna izvršitev sklepa, v katerem je odločeno, da se oseba za največ dva dni zadrži v psihiatrični bolnišnici (44. člen ZDZdr). V obravnavani zadevi pa se ne postavlja vprašanje izvrševanja izpodbijanega sklepa (privedba), zato prej citirana določba za konkretni primer ni uporabljiva.

Razlog, da sodišče opusti neposredni stik, pogovor in zaslišanje nasprotnega udeleženca, je izključno njegovo zdravstveno stanje in ne nezmožnost komuniciranja z njim v slovenskem jeziku.

Za izpolnitev pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanjo ali za okolico, ugotovljene in obrazložene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Odklanjanje zdravljenja je lahko razlog za prisilno hospitalizacijo le v primeru, ko je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera nasprotnega udeleženca v takšni meri, da ta nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja.

Ker najbližji osebi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je prišlo do kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje v postopku skrbno raziskalo vse okoliščine in ugotovilo kateri socialno varstveni zavod za odrasle je tisti, ki je primeren za tako obliko institucionalnega varstva kot ga potrebuje nasprotni udeleženec. Po proučitvi mnenj večih zavodov, ki si jih je pribavilo v tem postopku in mnenju izvedenca psihiatrične stroke ter ugotovitvi, da se v Domu Lukavci že sedaj nahajajo stanovalci z agresivnim vedenjem v varovanih oddelkih, je pravilno odločilo kateri socialno varstveni zavod je dolžan sprejeti nasprotnega udeleženca.