290. člen ZFPPIPP

Normativno postopek varstva in hrambe dokumentarnega in arhivskega gradiva urejata ZVDAGA in Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Iz obeh so razvidne različne faze arhiviranja poslovne dokumentacije: zajem in pretvorba dokumentarnega gradiva, urejanje, vrednotenje in odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva, izročitev arhivskega gradiva arhivu in uničenje dokumentarnega gradiva. Navedene storitve arhiviranja so tako strokovne, da jih je ZFPPIPP v 5. točki sedmega odstavka 103. člena izključil iz nadomestil, ki jih vključuje nagrada upravitelja. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre glede na gornjo normativno ureditev zato, ker je upraviteljica po njenih lastnih navedbah pri svojem delu potrebovala vpogled v dokumentacijo (ki jo je začasno hranila pri računovodskem servisu) za stroške v zvezi z njenim izvajanjem nalog upravitelja, zato jih je dolžna upraviteljica kriti iz prejete nagrade. Izhajajoče iz navedenega zmotnega stališča je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da strošek začasnega arhiviranja predstečajne dokumentacije ni nujno potreben strošek. Pri tem se prvostopenjsko sodišče ni konkretno opredelilo do u

S spremembo predračuna stroškov se ne odloča o plačilu stroškov ali o delitvi stečajne mase, temveč se odloča le o tem, ali obseg stroškov, ki so že vključeni v predračun, zadošča za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku. Upravitelj skuša doseči le, da se predračun stroškov stečajnega postopka določi na novo, pri tem pa ne navede oziroma konkretno ne pojasni, zakaj stroški po že potrjenem predračunu ne zadostujejo za izvedbo dejanj v stečajnem postopku.

Določba, na katero se pritožnik sklicuje, v tej zadevi ne velja, saj je treba upoštevati tudi prehodno določbo k 383. členu ZFPPIPP (glej tretji odstavek 88. člena novele ZFPPIPP-C, ki določa, da v tem delu novela velja za tiste postopke osebnega stečaja, v katerih je predlog za začetek stečajnega postopka vložen po 14. 7. 2010). Ta stečajni postopek se je začel 9. 10. 2006. Poleg tega gre v tej zadevi za stečajni postopek nad podjetnikom. V tem je tudi bistvena razlika z zadevo, na katero je opozoril pritožnik. V zadevi, v kateri je višje sodišče odločalo s sklepom Cst 349/2012, je namreč sodišče vodilo postopek osebnega stečaja nad potrošnikom, ki se je začel 7. 9. 2011.

V obravnavanem primeru je v oklicu javne dražbe navedeno, da vse davčne in druge javne obveznosti ter stroški prenosa lastništva bremenijo kupca, sodišče prve stopnje pa je glede na okoliščine konkretnega primera, v katerih upravitelj ni dal vseh podatkov o tem, kdaj je dolžnik nepremičnino pridobil v last, vključno z davčnim vidikom te dobave, sicer pritrdilo upravitelju, da kljub v oklicu javne dražbe zapisani prevalitvi plačila davčnih obveznosti na kupca, tega bremena v prodajni pogodbi upravitelj ni mogel prevaliti na kupca, ker ga o tem ni pravočasno obvestil, ravno zaradi navedenega pa je zavrnilo soglasje k sklenitvi take pogodbe, s čimer je doseglo nastop razveznega pogoja, to pa je prenehanje veljavnosti sklenjene prodajne pogodbe.

Ker namerava upravitelj eventualni preostanek osnovnih sredstev in presežek DDV-ja prenesti na družbenike, je po oceni sodišča druge stopnje treba družbeniku (smiselno kot upniku) priznati procesno upravičenje za vložitev pritožbe zoper sklep o končanju stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-C so bila določena posebna pravila za položaj, v katerem stečajni dolžnik pridobi na podlagi obračuna DDV terjatev do države, država pa mu vrne preveč plačan davek po njegovem izbrisu iz sodnega registra. V takšnih primerih pridobi stečajni dolžnik s potekom roka za vračilo davka terjatev do države, ki bi morala biti del stečajne mase. Nakazilo vračila preveč plačanega davka je mogoče samo v dobro računa sodišča za sodne depozite.

Stališče pritožnika, da v določbah 226. člena ZFPPIPP ni podlage za bremenitev ločitvenega upnika za sorazmerni del drugih stroškov, je zmotno. Že iz 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP izhaja, da je v primeru, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, znesek kupnine, dosežen z unovčenjem posebne stečajne mase, potrebno zmanjšati tudi za stroške arhiviranja in druge stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka, med drugim torej tudi za določene tekoče in občasne stroške stečajnega postopka. Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Ker gre za ugotovitve, ki so odločilne za presojo, ali je v danem primeru uporaba 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP utemeljena, je tudi v tem delu izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

V obravnavanem primeru se je postopek osebnega stečaja začel nad dolžnikom s statusom samostojnega podjetnika. Ker je bil ob nakupu nepremičnine odbit DDV, mora upraviteljica predlagati v zvezi z nepremičnino, ki predstavlja stečajno maso, obračun davka na dodano vrednost v skladu s petim odstavkom 383. člena v zvezi s četrtim odstavkom 290. člena ZFPPIPP. Na vprašanje, ali naj v konkretnem primeru ločitveni upnik nosi tudi stroške, ki nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi s plačilom davčnih obveznosti na podlagi poračuna preveč odbitega DDV, ki je posledica prenosa nepremičnine v postopku osebnega stečaja v obdobju krajšem od 20 let od nakupa nepremičnine, pritožbeno sodišče daje pritrdilen odgovor. Navedeni strošek je v smislu 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP davek, ki ga je treba plačati zaradi prodaje nepremičnine na podlagi obračuna DDV. Če se navedeni strošek nanaša izključno na nepremičnino, ki se prenese na ločitvenega upnika zaradi poplačila njegove zavarovane terjatve, se ta strošek ne plača iz splošne stečajne mase, pač pa ta strošek naloži sodišče v plačilo temu ločitvenemu upniku.

Nosilni razlog izpodbijanega sklepa za zavrnitev dela predračuna stroškov je ta, da naj bi bili ti stroški všteti v nadomestila upravitelja. To pa pomeni, da je s tem sodišče prve stopnje že delno odločalo tudi o nagradi upravitelja (kaj ta obsega), zato višje sodišče šteje v tem delu izpodbijani sklep tudi kot delen sklep o nadomestilih. Plačilo za opravila v zvezi z izdelavo bilanc in davčnih obračunov ni vključeno v nagrado upravitelja. Na podlagi tega argumenta tako predloga predračuna stroškov stečajnega postopka ni mogoče zavrniti. Gre le za eno nepremičnino, kar pomeni, da obseg dela ni takšen, da tega upravitelj ne bi mogel opraviti sam.

Tretji odstavek 375. člena ZFPPIPP ne določa, da je pravnomočnost odločitve o odmeri zadnjega dela nagrade upravitelja pogoj za izdajo sklepa o končanju stečajnega postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z zakonom, ko je odmerilo nadomestilo in izdalo sklep o končanju stečajnega postopka. Do zapleta bi lahko prišlo le v primeru, ko bi bil pravnomočno končan stečajni postopek, zaradi utemeljene pritožbe pa še ne bi bil zaključen postopek v zvezi s sklepom o nadomestilu. Vendar v konkretnem primeru do tega ni prišlo, saj je višje sodišče na isti seji senata obravnavalo pritožbe zoper oba sklepa.