VSL Sklep I Cpg 772/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka v roku 15. dni dolžna prvotoženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo in je dolžna v 15. dneh prvotoženi stranka plačati pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da na nepremičnini ID znak 0000, katastrska občina ..., stavba ..., posamezni del stavbe ..., v izmeri 17,7 m2 po elaboratu izvedenca B. K. z dne 31. 8. 2017 (in ki predstavlja del nepremičnine ID znak 0001 v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 000/2014) ne obstoji ločitvena pravica (1. točka izreka). Ugotovilo je, da na nepremičnini navedeni v točki I izreka ne obstoji zastavna pravica (2. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (3. točka izreka).

2Bistveni razlogi izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave so, da sta prvo in drugotožena stranka v stečajnem postopku nad C., d. o. o. prijavili ločitveno pravico na poslovnem prostoru, katerega lastnica je tožeča stranka, ki je zato vložila zoper tožene stranke tožbo na neobstoj ločitvene in zastavne pravice. Prva in druga tožena stranka, ki sta v stečajnem postopku nad C., d. o. o. prijavili ločitveno pravico sta bili napoteni na pravdo, vendar tožbe nista vložili. Prvotožena stranka je svojo ločitveno pravico prijavila na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožeča stranka je posledično morala zavarovati svoj interes s tožbo. Tožene stranke so pripoznale tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave in je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Glede stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na prvi in drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ocenilo je, da je bila tožba tožeče stranke potrebna, da je zavarovala svoje interese kot lastnica nepremičnine. Ker so vse tožene stranke tožbeni zahtevek pripoznale, to predstavlja takšno okoliščino, da je najbolj pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3Zoper odločitev o pravdnih stroških se je pravočasno pritožila prvotožena stranka in je uveljavljala bistveno kršitev določb postopka in sicer 156. ali 157. člena ZPP ter napačne uporabe materialnopravnih določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), vse po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke za postopek na prvi stopnji v višini 597,31 EUR ter pritožbene stroške.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena.

6V opisani procesni situaciji sodišče prve stopnje, ki se je sklicevalo na prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP, ni pravilno uporabilo določb o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno uporabiti določbo 157. člena ZPP, ki ureja položaj, ki je nastal v tem primeru. Treba bi bilo presojati ali je prvotožena stranka dala povod za tožbo ali ne. Sodišče druge stopnje se je zaradi vložene pritožbe prvotožene stranke omejilo samo nanjo.

7Odgovor na vprašanje ali je prvotožena stranka dala povod za tožbo ali ne je treba iskati v stečajnem postopku, kjer je prvotožena stranka prijavila ločitveno pravico. Tožeča stranka je namreč s tožbenim zahtevkom ravno uveljavljala neobstoj ločitvene pravice prvotožene stranke.

8Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic dolžnika C., d. o. o., Ljubljana (St 0000/2019) je bil objavljen na AJPES 14. 1. 2020 (p. d. 39). Po pravnomočnem končnem seznamu preizkušenih terjatev (A4) je bil pod točko 8 upnik (prvotožena stranka) napoten, da v zvezi z delno prerekano ločitveno pravico v zvezi z nepremičnino, ki je bila navedena v 1 točki teh razlogov, vloži tožbo na ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Ne glede na to, da je bila morda napotitev zmotna po navedenem sklepu stečajnega sodišča, je ta postala pravnomočna.¹

9Prvotožena stranka (in ne tožeča stranka) je bila dolžna v enomesečnem roku, to je do 14. 2. 2020 vložiti tožbo na podlagi napotitvenega sklepa, zaradi ugotovitve obstoja ločitvene pravice. Prvotožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, kar ponavlja tudi v pritožbi, da po napotitvenem sklepu tožbe ni vložila. Zato je njena ločitvena pravica v prerekanem delu, to je na nepremičnini ID znak 0000 v izmeri 17,7 m2 prenehala v skladu s 305. členom ZFPPIPP.

10Zmotno je stališče tožeče stranke, da je morala zavarovati svoje interese s tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožeča stranka namreč po navedenem sklepu stečajnega sodišča ni bila napotena, da takšno tožbo vloži, ker je bila, kot je bilo že pojasnjeno, na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napotena prvotožena stranka. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da če bi prvotožena stranka prijavo ločitvene pravice umaknila, posledično tožeča stranka tožbe ne bi vlagala. Kot je bilo že pojasnjeno, tožeči stranki tožbe z navedenim tožbenim zahtevkom, sploh ne bi bilo treba vložiti.

11Tožeča stranka bi morala počakati, da prvotoženi stranki izteče enomesečni rok po napotitvenem sklepu, ker zanjo ni tekel noben rok v zvezi z „uveljavljanjem neobstoja ločitvene pravice.“

12Na drugačno stališče ne more vplivati pojasnilo tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je v zvezi s sporno nepremičnino tekel nepravdni in izvršilni postopek. Bistveno je, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom C., d. o. o. prijavila izločitveno pravico in je prerekala ločitveno pravico, ki jo je na istem delu nepremičnine prijavila prvotožena stranka. Prvotožena stranka s tem, ko je prijavila ločitveno pravico še ni dala povoda za tožbo. V nadaljnem teku stečajnega postopka je bil upnik, ki je bil napoten na pravdo v zvezi z obstojem ločitvene pravice prvotožena in ne tožeča stranka.

13Sodišče prve stopnje je materialnopravne določbe o stroških postopka zmotno uporabilo, pri čemer je treba še poudariti, da v ZPP ni nobene podlage za to, da bi sodišče odločilo o stroških po načelu pravičnosti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano odločitev o stroških sodišča prve stopnje spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

14Sodišče druge stopnje je prvotoženi stranki za sestavo odgovora na tožbo 1. točki tar. št. 19 priznalo 800 točk po Odvetniški tarifi (OT), materialne stroške v višini 2 odstotka 16 točk in 22 odstotni davek na dodano vrednost (DDV) v višini 179,52 točk. Skupaj pripada prvotoženi stranki 995,52 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 597,31 EUR.

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prvotožena stranka je s pritožbo uspela. Zato ji pripada za sestavo pritožbe po 1. točki tar. št. 21 OT 250 točk, za materialne stroške 5 točk in za 22 odstotni DDV 56,10 točk, skupaj 311,10 točk in ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) 186,66 EUR. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa tožeči stranki, ker ni uspela v pritožbenem postopku, ne pripadajo.

16Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom vseh s tem sklepom prisojenih stroškov, bo morala po izteku izpolnitvenega roka plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen, 399. člen Obligacijskega zakonika, 313. člen ZPP).

17V pritožbenem postopku je odločila sodnica posameznica (7. alineja drugega odstavka 366.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 366.a člena ZPP).

¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 110/2018.