345. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje mora pred izdajo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe zahtevati mnenje ali soglasje ločitvenih upnikov k sklenitvi prodajne pogodbe, če je prodano premoženje predmet ločitvenih pravic, kupnina pa za poplačilo zavarovanih terjatev ne bo zadoščala.

Solastniški delež pritožnice, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine, tudi v obdobju, za katerega pritožnica zatrjuje rast cen nepremičnin, očitno tržno ni bil zanimiv, kljub nižjim izklicnim cenam od ocenjene vrednosti. Že zato ni potrebna nova cenitev. Ker je dosedanji postopek prodaje pokazal, da zanimanja kupcev ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno znižalo izklicno ceno in pritožničino vztrajanje pri višji izklicni ceni ni smiselno. Šele uspeh v postopku prodaje bo dokončno pokazal, koliko je nepremičnina na trgu dejansko vredna, kar je toliko, kot so kupci zanjo pripravljeni plačati. Da bo takšna cena dosežena pa zagotavlja sam način prodaje, to je javna dražba z zviševanjem izklicne cene.

V obdobju od cenitve nepremičnin, ki je bila opravljena v septembru 2020, je bilo opravljenih že pet javnih dražb (dve posamični in tri skupne), zadnja 20. 2. 2024. Ker so že te pokazale, da kupcev za nakup nepremičnine po izklicnih cenah ni, za izdelavo novega cenitvenega elaborata, za kar se zavzema pritožnica, ni potrebe. Prvi sklep o prodaji, ki je bil izdan 12. 11. 2020, namreč ne omogoča ponavljanja javne dražbe na podlagi tega sklepa z zniževanjem izklicne cene. To pa pomeni, da je sodišče pri naslednjih dražbah lahko znižalo izklicno ceno tudi za več kot 10 %.

Z določitvijo izklicne cene v izpodbijanem sklepu sodišče ni šlo izpod praga polovične likvidacijske vrednosti, pod katerim bi bilo pritožnikovo soglasje nujno.

Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP). Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi nepo

Glede na to, da iz cenitve izhaja, da znaša ocenjena tržna vrednost prodajane nepremičnine 97.142,18 EUR in tako v tem primeru ne gre za prodajo po izklicni ceni v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, za to prodajo ni bilo potrebno soglasje, temveč le mnenje ločitvenih upnikov (tretji odstavek 332. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 345. člena ZFPPIPP). Sodišče na upnikovo mnenje ni vezano in lahko predlagano odločitev sprejme tudi, če je mnenje negativno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo mnenje obravnavalo, vendar je kljub temu v sklepu določilo izklicno ceno višini 55.000,00 EUR, ki je nižja od njegovega (in višja od upraviteljevega) predloga. Glede na to, da prodaja na podlagi javne dražbe, določena že s štirimi sklepi o prodaji z izklicnimi cenami 95.000,00 EUR, 85.000,00 EUR, 75.000,00 EUR in 70.000,00 EUR, ni bila uspešna, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z prodajo po novi, nižji izklicni ceni, prepričljivo obrazložilo s tem, ko je navedlo, da je pri določitvi izklicne cene upoštevalo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za peti poskus proda

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Sodišče prve stopnje izda sklep o soglasju na podlagi upraviteljevega predloga, zato podrobnejše povzemanje prodajne pogodbe, ki je vložena v spis, ob izdaji sklepa o soglasju ni potrebno. Upnik bi lahko kot stranka postopka kadarkoli vpogledal v elektronski spis in se seznanil z vsemi podrobnostmi konkretne prodaje glede na to, da so v spisu tako upraviteljev predlog za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, prodajna pogodba, kot tudi zapisnik javne dražbe. Upnik bi torej lahko že v ugovoru navedel konkretne očitke glede postopka prodaje oziroma glede pogojev prodaje. Upnik ni zatrjeval nobenega takšnega dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da v času prodaje ločitvena upnica A. A. ni več imela procesne legitimacije, ker njen položaj ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Upoštevajoč prvi odstavek 345. člena ZFPPIPP ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na vsebino tožbe na ničnost pogodbe o potrditvi odstopa z dne 4. 6. 2021, saj vložitev le-te ločitveni upnici ni odvzela procesne legitimacije. Ugovor, da je postopek prodaje nezakonit, ker je sodišče izklicno ceno določilo s soglasjem osebe, ki ni ločitvena u

Sodišče prve stopnje izda sklep o soglasju na podlagi upraviteljevega predloga, zato podrobnejše povzemanje prodajne pogodbe, ki je vložena v spis, ob izdaji sklepa o soglasju ni potrebno. Upnik bi lahko kot stranka postopka kadarkoli vpogledal v elektronski spis in se seznanil z vsemi podrobnostmi konkretne prodaje glede na to, da so v spisu tako upraviteljev predlog za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, prodajna pogodba, kot tudi zapisnik javne dražbe. Upnik bi torej lahko že v ugovoru navedel konkretne očitke glede postopka prodaje oziroma glede pogojev prodaje. Upnik ni zatrjeval nobenega takšnega dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da v času prodaje ločitvena upnica ni več imela procesne legitimacije, ker njen položaj ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Upoštevajoč prvi odstavek 345. člena ZFPPIPP ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na vsebino tožbe na ničnost pogodbe o potrditvi odstopa z dne 4. 6. 2021, saj vložitev le-te ločitveni upnici ni odvzela procesne legitimacije. Ugovor, da je postopek prodaje nezakonit, ker je sodišče izklicno ceno določilo s soglasjem osebe, ki ni ločitvena upnica,

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Prednostno načelo pomeni, da imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi stvarnimi pravicami. Smiselno enako pravilo določa glede osebnih služnosti, stvarnega bremena in stavbne pravice 3. točka prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Pritožnika se na vknjiženo pravico služnosti stanovanja (in stavbnega bremena) ne moreta uspešno sklicevati, saj gre za pozneje pridobljeni izvedeni pravici. V takem primeru zaradi izključujočega učinka uveljavitve hipoteke s prednostnim vrstnim redom, prenehajo vse osebne služnosti in stvarno breme, ki so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke v zemljiško knjigo.

Pritožniku pravico do pritožbe dajeta prvi odstavek 125. in prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP, vendar pa ni jasno, v čem bi se lahko pritožnikov položaj z vložitvijo pritožbe izboljšal, saj na prodajani nepremičnini nima ločitvene pravice, sodišče prve stopnje pa je izklicno ceno določilo v znesku, ki je nižji od zneska terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico na prodajanih nepremičninah. Pri tem iz pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi morala biti izklicna cena višja (edino na tak način, če bi bila nepremičnina prodana po tako visoki ceni, da bi po poplačilu ločitvenih upnikov še kaj ostalo za navadne upnike in s tem tudi za pritožnika, bi lahko pritožnik zase dosegel korist) nasprotno, nekatere pritožbene navedbe kažejo na to, da bi morala biti celo nižja (precejšnji del stavbe sega na sosedovo nepremičnino, ta del stavbe naj bi bil zgrajen nelegalno ...).

Po določbi 329. člena ZFPPIPP je premoženje stečajnega dolžnika dovoljeno prodati na kateregakoli od mogočih licitacijskih načinov, in sicer: z zavezujočim zbiranjem ponudb, na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene ali na javni dražbi z zniževanjem izklicne cene. Ko sodišče izbira, kateri način je najbolj optimalen, mora upoštevati, da je namen vseh licitacijskih načinov enak: k licitiranju („tekmovanju“ za sklenitev pogodbe) pritegniti čim širši krog potencialnih kupcev in s tem doseči ugodnejše pogoje prodaje. Pri tem zakon ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Tako prodaja prek javne dražbe kot zbiranje ponudb sta transparentna načina prodaje. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so torej med seboj enakovredni.

Procesna predpostavka o pozivu ločitvenega upnika naj poda mnenje o prodaji premoženja dolžnika mora biti izpolnjena, če kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, iz prvega odstavka tega člena ne zadošča za celotno plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico (drugi odstavek 345. člena ZFPPIPP). Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic iz prvega odstavka tega člena, pridobi sodišče mnenje ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica je bila pridobljena prva (1. točka sedmega odstavka 345. člena ZFPPIPP). Mnenje ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica ima drugi ali poznejši vrstni red, pa pridobi sodišče le, če je skupni znesek terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami predhodnega vrstnega reda manjši od vrednosti premoženja, ki se prodaja, ocenjene po likvidacijski vrednosti (2. točka sedmega odstavka 345. člena ZFPPIPP). Glede na skupni znesek terjatev upnika A. d. o. o. in ocenjeno likvidacijsko vrednost nepremičnine (premoženja, ki je predmet ločitvene pravice), je več kot očitno, da kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo tega premoženja ne bo zadoščala niti za celotno plačilo terjatev zav

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

V stečajnem postopku se dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najbolj optimalen način prodaje, to je tisti, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, stanja na trgu in poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so med seboj enakovredni. Predkupna pravica je enostransko oblikovalno upravičenje do nakupa stvari, ki se aktivira šele, ko lastnik stvari sprejme odločitev o prodaji stvari. S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Pritožba ima prav, da je v ZFPPIPP uveljavljanje predkupnega upravičenja pri prodaji premoženja v stečajnem postopku urejeno pri prodaji na javni dražbi drugače kot pri zbiranju ponudb. Pri tem lahko predkupni upravičenec svoje upravičenje uveljavlja le na način, ki je določen v ZFPPIPP. Razlikovanje izhaja iz samih razlik pri enem in drugem način

Ali glede na okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo iz podatkov spisa, predstavlja prijavljena izločitvena pravica upnika na podlagi zatrjevanega priposestovanja oviro za začetek prodaje, bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, potem ko bo ugotovilo vsa relevantna dejstva v zvezi z lastništvom nepremičnine, ki je predmet upraviteljevega predloga prodaje. Upnik ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da se na poziv ni z ničemer odzval. V kolikor je bil upnik mnenja, da poziv nima vseh podatkov za odločitev, bi moral svoje stališče pravočasno sporočiti sodišču, da le to lahko o njem odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, česar pa ni storil. Tudi sicer je nejasno njegovo pritožbeno stališče, da bi morala zahteva vsebovati že razloge odločitve, ki jih vsebuje pozneje izdani sklep o prodaji. Zato je neutemeljen tudi pritožnikov predlog, da je treba postopek prodaje ustaviti dokler sodišče nanj ne naslovi nove, popolne zahteve za podajo mnenja in dokler ne izteče 15 dnevni rok, ki ga za mnenje določa zakon.

Stečajni postopek se ne vodi v korist stečajnega dolžnika, temveč v korist upnikov. Upravitelj mora ravnati v njihovo največjo korist in poskrbeti, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. V konkretnem primeru bi pridobivanje ponovnih ocen vrednosti premoženja na željo dolžnice – zgolj zaradi določitve morebitnega drugačnega izhodišča pri prodaji – povzročilo zgolj dodatne stroške v breme upnikov in stečajne mase ter podaljševalo postopek prodaje, kar pa bi bilo v nasprotju z načeli stečajnega postopka.