306. člen ZFPPIPP

S posameznimi izvršilnimi dejanji v zvezi z opravo izvršbe na posamezen predmet izvršbe sodišče začne že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, takoj po njegovi izdaji in ne glede na morebitni vloženi ugovor zoper sklep o izvršbi. Ta ni ovira za opravo posameznih izvršilnih dejanj, tako tudi ne za opravo rubeža premičnin in zaznambo sklepa o izvršbi pri nepremičninah v zemljiški knjigi oziroma njihov rubež s strani izvršitelja in ustrezno objavo le tega kadar nepremičnine v zemljiško knjigo niso vpisane. Upnik z rubežem premičnin, v primerih, ko se rubež vpiše v register zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, pa z vpisom rubeža v register, pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah. Na nepremičninah to pravico pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi oziroma z objavo zapisnika o rubežu v zemljiško knjigo ne vpisanih nepremičnin. Kljub morebiti neutemeljeno izdanemu sklepu o izvršbi ni mogoče slediti prizadevanju dolžnika za razveljavitev na njegovi podlagi opravljenih izvršilnih dejanj in ustavitev postopka s strani izvršilnega sodišča. S stekom okoliščin iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP je že po samem zakonu glede teh predmetov p

Priznanje ločitvene pravice (in terjatve) v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, kar pomeni, da je bilo o navedeni ločitveni pravici že pravnomočno odločeno.

Sodišči nižje stopnje bi morali tožbeni zahtevek obravnavati z vidika pravil iz pododdelka 5. 3. 4 ZFPPIPP, ki ureja institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Abstraktni dejanski stan iz 306. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na problematiko nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev ločitvene pravice, se s konkretnim dejanskim stanom ne ujema. Če bi v tem pravdnem postopku tožnika uveljavljala ločitveno pravico, bi v skladu s prvim odstavkom 305. člena ZFPPIPP postavila dajatveni zahtevek. Pravno pravilo iz tretjega odstavka 306. člena ZFPPIPP ne more tvoriti pravne podlage za zavrnitev konkretnega tožbenega zahtevka.

Namen začasne odredbe zoper stečajnega dolžnika v zvezi z uveljavitvijo ločitvene pravice je, da upnik, ki šele uveljavlja ločitveno pravico, prepreči nadaljnja ravnanja stečajnega dolžnika v zvezi s posebno stečajno maso, dokler se ne razčisti ločitvena pravica. Ko je ta priznana oziroma uveljavljena s tožbo, gre stečajni postopek naprej, vključno s prodajo posebne stečajne mase. V postopku prodaje premoženja pa sodišče v gospodarskem sporu nima pristojnosti izdajati zavarovanje zahtevka z začasno odredbo .

Ker v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev tožnika nista predlagala nadaljevanja predmetnega pravdnega postopka (česar tožnika ne zanikata in ni bilo pritožbeno sporno), je v predmetni zadevi potrebno zahtevek zavrniti na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZFPPIPP.

Če bi ločitvena pravica tožene stranke (upnika) prenehala, bi prenehal tudi pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje pravnega dejanja, na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala. S potekom roka za prijavo ločitvene pravice, bi tožeča stranka (stečajni dolžnik) dosegla enako posledico kot bi nastala z uspešno uveljavitvijo izpodbojnega zahtevka, to je prenehanje ločitvene pravice. Če sta terjatev in ločitvena pravica pravočasno prijavljeni v stečajnem postopku, je zato pravno dejanje na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala, dovoljeno izpodbijati samo, če je ločitvena pravica v stečajnem postopku prerekana. Izpodbojni zahtevek lahko v tem primeru uveljavlja samo tisti, ki je prerekal ločitveno pravico (tretji odstavek 276. člena ZFPPIPP). Če je ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti izbrisno tožbo, s katero uveljavlja izpodbojni in izbrisni zahtevek (drugi odstavek 277. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP). Če tisti, ki je prerekal ločitveno pravico v enomesečnem roku ne vloži t

Sodišče lahko po uradni dolžnosti preveri resničnost strankinih navedb v izjavi o premoženjskem stanju, nikakor pa ni dolžno stranke pozivati, da naj sama dopolni svoj predlog tako, da mu bo mogoče ugoditi. Stranka, še posebej pa to velja za pravno osebo, se mora sama poučiti o tem, kaj je potrebno za ugoditev predlogu. Na tožeči stranki je bila dolžnost, da v primeru, da njeni podatki iz bilance, ki jo je sama sestavila, slaba dva meseca kasneje ne držijo več, to pojasni v predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks. Tega ni storila, niti ob predložitvi izjave o premoženjskem stanju, za kar je odgovorna sama, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili pač na voljo. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da gre za premoženje, ki ne omogoča takojšnje pretvorbe v denar, ki ga tožeča stranka potrebuje za plačilo sodnih taks. Pri tem je višje sodišče upoštevalo, da je sodišče prve stopnje o enakem predlogu odločalo v treh zadevah, v katerih sta udeleženi isti pravdni stranki, pri čemer je tožena stranka v stečaju, skupna vrednost sodnih taks za tožbe, ki je bila naložena v plačilo tožeči stranki, pa znaša 10.483,00 EUR, pa

V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da tožeča stranka z morebitno novo tožbo ne bo mogla doseči odločanja sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da po poteku tega roka upnik oziroma tožeča stranka ne more več sodno uveljaviti svoje terjatve in ločitvene pravice. S tem pa izgubi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da tožeča stranka z morebitno novo tožbo ne bo mogla doseči odločanja sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Po poteku tega roka upnik oziroma tožeča stranka ne more več sodno uveljaviti svoje terjatve in ločitvene pravice. S tem pa izgubi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.