VSL Sodba I Cpg 402/2023

I. Pritožbi zoper točko I.1. izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se ta sodba v tej točki delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj tožničine terjatve do toženca za plačilo 35.875 EUR, pod točko I.4. izreka pa se sodba razveljavi; sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v vsem preostalem delu potrdi.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške vsega dosedanjega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotoviti (pod I.1. točko svojega izreka) obstoj tožničine terjatve do toženca za plačilo 39.295,24 EUR in (pod I.2.) obstoj njene ločitvene pravice na njegovih štirih nepremičninah. Zavrnilo je tudi (pod I.3.) tožbeni zahtevek, naj toženec iz vrednosti teh nepremičnin prednostno plača tožničino terjatev. Končno je zavrnilo tožničin stroškovni zahtevek (pod I.4.) in je njej naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov (pod II.).

2Tožnica se pritožuje, toženec pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Ko je zavrnilo tožničina tožbena zahtevka, da se ugotovi obstoj njene ločitvene pravice na toženčevih nepremičninah in da mora toženec iz vrednosti teh nepremičnin tožnici prednostno plačati dolg, se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na 305. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Da je bilo treba uporabiti določbe tega člena, ki splošno ureja uveljavitev prerekane zavarovane terjatve ali ločitvene pravice v pravdi, in ne specialnega 308. člena ZFPPIPP o izpodbijanju ločitvene pravice, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, pa čeprav je imela tožnica na toženčevih nepremičninah že vknjiženo hipoteko, je posledica pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča, po katerem je morala tožbo vložiti ona, ne pa toženec. V sklepu III Ips 114/2014 z dne 29. 3. 2016 je Vrhovno sodišče za enako situacijo, kot je zadevna, pojasnilo: „Tudi če je bila napotitev napačna, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. […] Če stranka, ki je bila napotena na pravdo, ne ravna skladno [s sklepom o napotitvi na pravdo], njena pravica, v zvezi s katero je bila napotena na pravdo, preneha. Tožeča stranka je imela možnost vložiti pritožbo zoper napotitveni sklep, če je menila, da je napačen. Pravnomočen sklep o napotitvi na pravdo pa ne more biti več predmet presoje v tem postopku.“ (iz 12. točke obrazložitve) Vse to velja tudi v tej zadevi. Merodajen je bil torej 305. člen.

5Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz prvega odstavka tega člena, ki se v delu, pomembnem za to zadevo, glasi: „Upnik, katerega ločitvena pravica je pre­rekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.“ Tožnica v enomesečnem roku takšne tožbe ni vložila. V tem roku je vložila tožbo z neustreznim zahtevkom, naj se njena ločitvena pravica na toženčevih nepremičninah ugotovi, zahtevek, kakršen je s citirano določbo predpisan, pa je uveljavljala šele s spremembo tožbe po izteku navedenega roka. Sodišče prve stopnje (ki v nasprotju s pritožbenim stališčem pri dovolitvi te spremembe ni naredilo napake, da v tem delu tožbe ni zavrglo, saj kot bo takoj vidno, je zgoraj navedeni rok materialni prekluzivni rok, zamuda katerega vodi v zavrnitev in ne v zavrženje tožbe) je zato moralo uporabiti 1. točko četrtega odstavka 305. člena, ki zadevno relevantno določa: „Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim […] odstavkom tega člena, preneha[ …] njegova ločitvena pravica[.]“ Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na enako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 150/2015 z dne 19. 9. 2017.

6Med drugim tudi zaradi pravkar navedene sodbe z nedvoumnim sporočilom, da je oblika zahtevka pomembna in ne zadošča ugotovitvena, temveč je nujna pravočasna dajatvena tožba, se pritožnica zaman sklicuje na materialno procesno vodstvo, ki naj ga ne bi bila deležna na prvi stopnji. To vodstvo se zlasti nanaša na dolžnost prizadevanja sodišča, da premaga nesporazume med seboj in pravdno stranko ter da stranka odpravi nejasnosti in vrzeli v pravdnem gradivu, ki ga je morala ona priskrbeti (prim. 285. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP stranko bremeni, da za svoja pravdna napad in obrambo navede vsa dejstva (trditveno breme) in da za njihovo ugotavljanje predlaga vse dokaze (dokazno breme). To vodstvo se tako razen izjemoma ne razteza na tožbene zahtevke. Kaj želi iztožiti, je prepuščeno popolni avtonomiji stranke. (Sodišče v to poseže, samo če tožbeni zahtevek ni jasen ali če je izraz zlorabe pravic, v tej zadevi pa ne gre za nič takega.) Že na splošno bi moralo veljati, da dolžnost sodišča, da izvaja opisano vodstvo, vznikne, šele ko je bila predtem stranka dovolj skrbna pri izvrševanju svojih zgoraj navedenih bremen. Pri izjemoma potrebnem materialnem procesnem vodstvu pri tožbenih zahtevkih pa je ta pogoj nepogrešljiv. To vodstvo bi tako prišlo v poštev na primer takrat, ko bi stranka postavila tožbeni zahtevek v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki pa bi se tik pred ali med pravdo spremenila, saj česa takega niti skrbna stranka ne mora predvideti. Primer, ki je zdaj pod presojo, pa je bistveno drugačen, saj je vrsta zahtevka precizno določena v 305. členu ZFPPIPP, zgoraj navedena sodba Vrhovnega sodišča pa je pomen oblikovnih zahtev s tem v zvezi samo še dodatno poudarila, veliko preden je tožnica vložila svojo tožbo. Tožnica se v pritožbi ne sklicuje utemeljeno niti na to, da naj bi jo bila zmedla domnevno nejasno izjavljanje stečajnega upravitelja o njeni terjatvi in ločitveni pravici ter nepravilnost napotitvenega sklepa. Z začetka njene tožbe namreč izhaja, da se je jasno zavedala, da je bila na pravdo napotena ona.

7Drugače od prvostopenjskega pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgoraj že delno citirani četrti odstavek 305. člena ZFPPIPP, ki se v celoti glasi: „Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, prenehata: 1. njegova ločitvena pravica in 2. če je bila prerekana tudi terjatev, zavarovana s to ločitveno pravico: ta terjatev,“ ne zahteva, da bi v primeru neustreznega pravočasnega oziroma prepoznega pravega zahtevka za uveljavitev prerekane ločitvene pravice v pravdi (kot se je oboje pripetilo v tožničinem primeru in o čemer je bilo na prvi stopnji pravilno razsojeno), avtomatično v celoti propadel tožnik, čigar pravočasna tožba je poleg navedenega obsegala tudi pravilen zahtevek za ugotovitev terjatve. Skladno z drugim odstavkom 305. člena, če je prerekana tudi z ločitveno pravico zavarovana terjatev, „mora upnik s tožbo iz prvega odstavka tega člena zahtevati tudi ugotovitev obstoja prerekane terjatve“ – in prav takšno tožbo je tožnica tudi vložila. V primeru, da tožba, kakršna je bila tožničina, ni skladna z zahtevo prvega odstavka (kot ni bila njena), skladna pa je z zahtevo drugega odstavka (kot je njena bila), se po oceni pritožbenega sodišča četrti odstavek uporabi ločeno za prvi zahtevek (s pravno posledico prenehanja ločitvene pravice po 1. točki četrtega odstavka) in ločeno za drugega (v tem primeru po nasprotnem razlogovanju: brez nastopa pravne posledice po 2. točki četrtega odstavka 305. člena ZFPPIPP).

8Zaradi njegovega drugačnega materialnopravnega stališča je bilo dosledno, da se sodišče prve stopnje s tožničino terjatvijo do toženca ni več ukvarjalo. Po pooblastilu iz druge povedi prvega odstavka 355. člena ZPP je to storilo pritožbeno sodišče, izhajajoč iz svojega pravkar razloženega stališča.

9Na prvi stopnji je bilo glede tožničine terjatve, zajete v neposredno izvršljiv notarski zapis, da ji mora toženec do 14. 7. 2015 vrniti 25.000 EUR posojila, sporno samo pravno vprašanje, ali je terjatev že zastarala, kot je ugovarjal toženčev stečajni upravitelj in kar je bil razlog za njegovo prerekanje tožničine terjatve in ločitvene pravice. S tem v zvezi sicer res prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da „vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sod­no odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok“, in notarski zapis tu ni omenjen, vendar je že dolgo pojasnjeno, da se za terjatve, ugotovljene z neposredno izvrš­ljivim notarskim zapisom, ta določba uporabi po analogiji zaradi bistvene primerljivosti obojih pravnih aktov, pravnomočnih odločb in sodnih poravnav na eni in neposredno izvršljivih notarskih zapisov na drugi strani (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008). Glavnica posojila torej ni zastarala.

10Pač pa drugi odstavek 356. člena OZ določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav, kakršne so bile pravkar citirane – po analogiji pa tudi iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov –, in ki zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. V ta okvir spadajo obresti, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti (prvi odstavek 357. člena OZ). Ugovor zastaranja je torej delno utemeljen v zvezi z obrestmi iz zadevnega notarskega zapisa. V njem sta se pravdni stranki dogovorili za 6,5-odstotne letne in za zakonske zamudne obresti. Slednjih se je v treh letih pred tožničino prijavo terjatev 10. 1. 2022 v toženčevem stečaju nateklo za 6000 EUR (znesek je pritožben sodišče izračunalo s pomočjo prosto dostopnega spletnega programa Vrhovnega sodišča), pogodbenih pa za 4875 EUR (3 x 25.000 EUR x 0,065).

11Obstaja torej še nezastarana tožničina terjatev do toženca za plačilo 35.875 EUR. Na podlagi prve alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo, v preostanku pa jo je zato, ker je pravilna, pritožbeni razlogi pa ne utemeljeni, potrdilo (353. člen ZPP), kot je podrobneje opredeljeno v I. točki izreka te pritožbene sodbe.

12Ker se je v dolgoletni sodni praksi uveljavilo, da stroškovni zahtevki nimajo zavrnilnega dela, sodišče prve stopnje pa je pod točko I.4 svojega izreka ravnalo drugače, je pritožbeno sodišče, ki je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka v zvezi s spremenjenim delom prvostopenjske sodbe, poseglo v navedeno točko njenega izreka tako, da jo je razveljavilo. Na podlagi pravkar navedenega drugega odstavka in prvega odstavka 165. člena, ki se nanaša na stroške v pritožbenem postopku glede zavrnjenega dela pritožbe, pa je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP ovrednotilo pravdni uspeh pravdnih strank na obeh stopnjah sojenja kot enakovreden in je zato vsaki naložilo, da trpi svoje stroške vsega postopka (II. točka izreka).