16. člen ZDoh-2

Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis preostanka kredita s strani družbe A.". Torej je navedeni znesek izkazan v denarju in ne gre za dohodek, prejet v naravi, za katerega je šele potrebno ugotavljati tržno vrednost, zato je davčni organ napačno uporabil materialno

Sodišče v pravdnem postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb FURS in je vezano na takšno odločbo (načelo prirejenosti postopkov), čeprav bi sicer, preden bi bila izdana, lahko samo kot predhodno vprašanje reševalo vprašanje, kdo je davčni zavezanec. Dejstvo je, da je glede na odločbo FURS davčni zavezanec za navedeno premoženje tožnik, ki je sporni znesek kot svoj davčni dolg tudi plačal. Vendar pa za njegovo stvarno legitimacijo v tej pravdi navedeno ni pomembno, zato ne gre za predhodno vprašanje v tej pravdi. Toženka namreč s tožnikom (in tudi ne s FURS glede njegove davčne obveznosti) ni v nobenem razmerju. Znesek (strošek) davka (ki je sicer kot davčna obveznost bremenil tožnika) se je toženka zavezala plačati svoji sopogodbenici, ne pa tožniku. S plačilom davka tudi ni prišlo do subrogacije v višini njegovega stroška.

Tožnik se je v postopku skliceval na to, da je bil podizvajalec in da ne more predložiti zapisnikov o napakah gradnje na objektih, kjer je opravljal dela kot podizvajalec, zaradi česar se je skliceval na druge posredne dokaze, s katerimi je dokazoval škodo zaradi napak gradnje in posledično nastale odhodke. Davčni organ pa je pri svoji odločitvi izhajal zgolj iz dejstva, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani odhodki v skladu s SRS. Vendar pa, verodostojne knjigovodske listine niso edini način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja, saj ima davčni zavezanec za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi.

Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

Sporen je obstoj okoliščin, v katerih so bile transakcije (prodaje) poslovnih deležev, ki se primerjajo, izvedene. Tožnik namreč v svojih vlogah izpostavlja vprašanje zastave drugega poslovnega deleža in iz tega izvirajoče možnosti stečaja cele družbe (A.) kot pomembno okoliščino, ki je obstajala v času, ko je svoj delež odsvojil in ki je že v času prve prodaje drugega deleža in še zlasti pri tretji prodaji ni bilo več. Teh okoliščin pa davčni organ ne presodi in ne sprejme predlogov za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah, v katerih je bil odsvojen tožnikov delež in s tem o takratnih možnostih njegove prodaje. Primerljivost okoliščin transakcij je namreč treba ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle. Pri tem ne gre za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, temveč za objektivne okoliščine, za katere se trdi v tožbi, da so bile različne ob zadevni prodaji tožnikovega deleža in ob prodaji drugega poslovnega deleža nepovezani osebi. Pri tem sodišče dodaja še, da sorodstvena oziroma poslovna povezanost med pričami in tožnikom ne izključuje njihovega zaslišanja. Prav tako ga ne izključuje verjetnost, da bi bile lahko priče pristranske. Takšna ocena lahko sledi

Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012. Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.

Iz davčnih predpisov ne izhaja opredelitev navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, zaradi česar je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah izhaja, da je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pa pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.

V 76. členu ZDavP-2 je jasno določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje trditve zavezanec za davek. Pri tem je še posebej določeno, da je zavezanec za davek tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.

Zavezanec za davek je tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.

Ker ima dohodek lahko različne oblike, ne samo izplačil v denarju, ampak tudi druge ugodnosti v naravi, je revidentka s tem, ko so bila na hiši, katere solastnica do ½ je bila, opravljena dela, za katera izvajalec nedvomno ni izstavil računov in zanje ni zahteval plačila, prejela premoženjsko korist, ki po ZDoh-2 spada med druge dohodke. Revidentka ni bila stranka v postopku inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi. V obravnavani zadevi pa se dokazi niso izvedli ponovno, ampak se je revidentki le vročil del zapisnika o izvedenih dejanjih v postopku pri pravni osebi, iz njega pa izhaja povzetek danih izjav in listin, ki so bile neposredno izvedene v postopku pri pravni osebi. Vrhovno sodišče glede na spisovno dokumentacijo obravnavane zadeve, v kateri se nahajajo le določene strani zapisnika o postopku inšpekcijskega nadzora, izvedenega pri pravni osebi, sodbe sodišča prve stopnje glede tožbenega ugovora revidentke, da ni bila seznanjena z dokazili, ki so podlaga za odmero dohodnine v obravnavanem postopku, ne more preizkusiti, saj ne more presoditi, ali je bila revidentka seznanjena z vsemi relevantnimi ugotovitvami, ki se v inšpekcijskem zapisniku nanjo nanašajo, i

Izvedene gradbeno obrtne storitve na objektu v solasti tožnice so bile nedvomno (tudi) v njeno korist opravljene brezplačno. Gre torej za dohodek, prejet v naravi, ki podleže obdavčitvi po določbah ZDoh-2.

Ne drži trditev, da tožnik ni imel možnosti, da se izreče o ugotovitvah, zbranih pri inšpekcijskem pregledu in še manj trditev, da se drugostopenjski organ o pritožbenih očitkih v tej zvezi ni izrekel. Zatrjevana nedokončanost stanovanja ob njegovem nakupu oziroma prevzemu ni v zadostni meri izkazana in je zato zaključek, da je bilo prodano oziroma kupljeno stanovanje, ki je bilo že primerno za prebivanje, zakonit in pravilen.