112. člen ZDoh-2

Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi kot delovni invalid III. kategorije, ki prejema plačo za 4 ure dela dnevno in omenjeno nadomestilo, bil diskriminiran v primerjavi s svojimi sodelavci oziroma delavci enakega ranga ter v primerjavi z upokojenci, ki prejemajo pokojnino v enaki višini, kot so tožnikovi prejemki. Tožnik pa ne dela poln delovni čas in ni upokojen. Zato njegov položaj po presoji sodišča ni primerljiv z omenjenimi primeri, na katere se sklicuje.

Iz potrdila družbe izhaja, da je tožnik od 6. 11. 1984 upravičen do izplačila nadomestila za nezgode pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 4-odstotne stopnje delne trajne invalidnosti, ki je za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 znašalo 00,25 EUR. Davčni organ bo zato moral upoštevati, da je tožnik do spornega izplačila bil upravičen in ga je prejemal že v času, ko je še bil v delovnem razmerju.

Tožnik se ne more sklicevati na diskriminacijo iz razloga, ker meni, da bi mu morala biti kot delovnemu invalidu priznana (še) večja osebna olajšava, saj za stališče, da bi mu morala biti priznana olajšava v višini njegove obdavčitve (23,2575 %), ni nobene podlage.

Tožnik ni izpolnil trditvenega bremena glede drugega pogoja iz 112. člena ZDoh-2, saj ni podal navedb o tem, da bi mu bila pravica do tuje nege in pomoči priznana z ustrezno odločbo, niti v tej zvezi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Vse tožnikove navedbe se tičejo le trditev o sami invalidnosti, kar pa za priznanje predmete olajšave, tudi ob dokazani 100% invalidnosti, ne zadostuje.

Osebna olajšava iz 1. odstavka 112. člena ZDoh-2 se rezidentu invalidu lahko prizna le, če je poleg izpolnjenega pogoja 100 % telesne okvare izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je pravica do tuje nege in pomoči, priznana z ustrezno odločbo.

Po določbi 112. člena ZDoh-2 osebna olajšava pripada invalidu s stoodstotno telesno okvaro, ki ima priznano pravico do tuje nege in pomoči s strani ZPIZ, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Tožnik omenjene odločbe zaenkrat še nima oziroma je tudi v letu 2008 ni imel. Dejstvo, da je v letu 2010 sprožil postopek za pridobitev odločbe o pravici do tuje nege in pomoči, na odločitev ne more vplivati.

Po določbi 4. odstavka 106. člena ZDoh-1 se rezidentu, ki prejema nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja kot delovni invalid po predpisih, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, prizna zmanjšanje dohodnine v višini 14,5 % odmerjenega nadomestila. Sodišče se strinja s stališčem, da se navedena določba, ob njeni pravilni razlagi, nanaša le na prejemnike nadomestila po rednih določbah ZPIZ-1 in ne prejemnike, ki jim je bilo nadomestilo priznano na podlagi določb ZPIZ, pa čeprav z uporabo prehodnih določb ZPIZ-1. Da je temu tako, dodatno potrjuje tudi ureditev obravnavane olajšave v 4. odstavku 112. člena ZDoh-2, po katerem se za nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja ne šteje nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki ga izplačuje delodajalec v skladu s 397. členom ZPIZ-1. Gre za jasnejšo določbo, s katero pa se ureditev olajšave iz prej veljavnega ZDoh-1 vsebinsko ne spreminja.

Po določbi 4. odstavka 106. člena ZDoh-1 se rezidentu, ki prejema nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja kot delovni invalid po predpisih, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, prizna zmanjšanje dohodnine v višini 14,5 % odmerjenega nadomestila. Sodišče se strinja s stališčem, da se navedena določba, ob njeni pravilni razlagi, nanaša le na prejemnike nadomestila po rednih določbah ZPIZ-1 in ne prejemnike, ki jim je bilo nadomestilo priznano na podlagi določb ZPIZ, pa čeprav z uporabo prehodnih določb ZPIZ-1. Da je temu tako, dodatno potrjuje tudi ureditev obravnavane olajšave v 4. odstavku 112. člena ZDoh-2, po katerem se za nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja ne šteje nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki ga izplačuje delodajalec v skladu s 397. členom ZPIZ-1. Gre za jasnejšo določbo, s katero pa se ureditev olajšave iz prej veljavnega ZDoh-1 vsebinsko ne spreminja.

Po določbah ZDoh-2, ki se uporablja od 1. 1. 2007 dalje, se pokojnine in drugi dohodki iz naslova PIZ ne obračunavajo več na prej veljaven način (se ne obrutijo s predpisanimi količniki), saj prejemki iz naslova PIZ vsebujejo priznan znesek zmanjšanja dohodnine v višini 13,5% (četrti odstavek 112. člena ZDoh-2). Navedena priznana davčna olajšava tako nadomešča prej veljavni sistem obrutenja pokojnin in drugih dohodkov iz PIZ s predpisanim količnikom, saj je le-ta v bistvu pomenil faktor obračunane neplačane akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja je zato potrebno prejemke iz naslova PIZ primerjati z višino (bruto) minimalne plače.