VSM Sodba I Cp 452/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek v točki I. In II. poslej v celoti glasi:

„I.

a) Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 229,28 EUR, od njega obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2017 do plačila,

b) Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 14.670,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2017 do plačila.“

„II.

a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 101,90 EUR, od njega obračunati ter plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske od 1. 5. 2017 dalje, vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila,

b) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 600,00 EUR od 1. 5. 2017 dalje, vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila,

vse do izčrpanja kritja v višini 175.984,07 EUR.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini 14.899,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2017 do plačila (točka I. izreka), plačilo mesečne rente v višini 701,90 EUR od 1. 5. 2017 dalje, na TRR tožnice, vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, vse do izčrpanja preostanka zavarovalnega kritja v višini 175.984,07 EUR (točka II. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo za znesek 6.070,00 EUR (točka IV. izreka) ter toženi strani naložilo plačilo stroškov postopka v korist proračuna Republike Slovenije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o utemeljenosti ugovora zastaranja na podlagi določb pogodbenega prava, saj tožnica tega ni zatrjevala in toženka temu ni mogla utemeljeno ugovarjati, prav tako je tožnica svoj zahtevek uperila samo neposredno zoper odgovornostno zavarovalnico, čeprav je bila v t. i. pogodbenem razmerju z zdravstveno ustanovo oziroma zdravnikom. Ne strinja se z izračunom o dejanski izgubi tožnice pri dobičku in meni, da bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu in v zvezi s tem vprašanjem imenovati izvedenca računovodske stroke, ne pa da je samo brez strokovnega znanja odločilo kar na podlagi t. i. proste presoje dokazov in t. i. normalnega teka stvari. Pri preračunu povprečne plače sodišče prve stopnje ni upoštevalo sorazmernosti glede časa zaposlenosti in časa, ko tožnica v zadnjih 29 letih pred škodnim dogodkom zaposlitve ni imela. Iz dokumenta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 13. 4. 2017 izhaja, da je bila tožnica v obdobju od leta 1983 do 2011 zaposlena 191 od skupnih 348 mesecev, kar predstavlja 54,88%. To pa pomeni, da bi bila največ do te mere (glede na starost in s tem povezane druge dejavnike) zaposlena tudi v prihodnje, sorazmerno s časom zaposlenosti pa je treba preračunati tudi prihodek. V kolikor je po izračunu sodišča njen povprečni prihodek glede na obdobje zaposlenosti znašal 433,64 EUR, zaposlena pa je bila 54,88% preteklega obdobja, njen prihodek potem znaša 237,98 EUR. To pa je manj kot znaša njena invalidska pokojnina, zato tožnica pri dobičku ni prikrajšana posledično pa ni upravičena niti do rente iz tega naslova. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je toženki naložilo izplačilo rente iz naslova izgube na dohodku kot iz naslova tuje nege in pomoči v skupni višini 701,90 EUR do izčrpanja zavarovalne vsote, čeprav je tožnica rento iz naslova izgube na dohodku, uveljavljala zgolj do nastopa pogojev za njeno upokojitev. V nadaljevanju toženka izpodbija tudi ocenjeno višino denarnega zneska, do katerega je tožnica upravičena iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevajoč načelo proste presoje dokazov, izpovedbo tožnice in njeno neposredno navzočnost, ugotoviti, da slednja ne potrebuje pomoči do te mere kot jo zatrjuje in bi tako lahko samo ocenilo, katera dela lahko opravi sama in katerih ne, kritično pa bi moralo upoštevati tudi, da so vse priče tožnice z njo v sorodu oz. so njeni dobri prijatelji. Glede na to, da gre zgolj za običajna lahko hišna in gospodinjska opravila in da tožnica ni deležna nobene strokovne tuje pomoči, je sodišče tudi previsoko ocenilo urno postavko. Za tovrstna in težja dela prejemajo delavci na trgu od 3,00 EUR do največ 4,00 EUR na uro.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje toženka, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, razen v delu, ki se nanaša na plačila davščin od odškodnine za izgubljeni dohodek za preteklo obdobje in za v bodoče.

6Vse kar je bilo tožnici za nazaj in za v bodoče prisojenega z izpodbijano sodbo iz naslova izgube na dohodku, je odškodnina za izgubljeni dohodek, le-ta je po 5. točki Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov pa mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, tj. v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnica je namreč upravičena do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku.¹ Iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnici zaradi izgube na dohodku priznana škoda v višini razlike med pričakovanim dohodkom in prejeto invalidsko pokojnino v višini 101,90 EUR mesečno in je tako glede na datum odmerjene invalidske pokojnine, tj. 21. 2. 2017 do vložitve tožbe utrpela izgubo dohodka v višini 229,28 EUR, iz razloga popolne nezmožnosti za delo tudi v bodoče, pa ji je priznana iz tega naslova tudi mesečna renta od 1. 5. 2017 dalje v višini 101,90 EUR (16. točka izpodbijane sodbe).

7Vsled navedenega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točki I.a in II.a izreka) spremeniti tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora iz prisojenih zneskov iz naslova izgube na dohodku, tj. tako za že zapadle zneske kot bodočo rento, za tožnico najprej poravnati davčne obveznosti in šele nato neto razliko plačati tožnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peta alineja 358. člena ZPP).

8V preostalem delu je sodišče prve stopnje razloge svoje odločitve argumentirano, jasno in skrbno obrazložilo, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka tožnici že izplača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 62.000,00 EUR, da je bila odškodnina plačana zaradi zdravniške napake zavarovanca toženke, da je toženka pasivno legitimirana prav tako je ugotovilo, da ni sporen temelj odškodninskega zahtevka v predmetni pravdi. Sporno med njima je bilo ali je terjatev tožnice zastarala ter višina zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička ter tuje nega in pomoči in plačilo rente na podlagi obojega.

10Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost ugovora zastaranja pravilno presojalo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, ki izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravilno je ugotovilo,² da za zastaranje te terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ki ga je štelo od nesporno ugotovljene kršitve pogodbene obveznosti, tj. od dne 4. 5. 2012³ ter da je bila tožba vložena dne 4. 5. 2017, pravočasna (tretji odstavek 111. člena ZPP).⁴ Namreč razmerje med zdravnikom oziroma zdravstvenim zavodom in pacientom je pogodbene narave in je tako pogodba o zdravstvenih storitvah tista, ki predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta in zdravnika oziroma zdravstvenega izvajalca. Izjema od pogodbenega načela velja le v primeru nudenja nujne medicinske pomoči, tj. ko je pacient v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.⁵ Tega pa ne izpodbije niti dejstvo, da je tožnica vložila tožbo le zoper odgovornostno zavarovalnico. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pasivna legitimacija toženke ni bila sporna, pa tudi sicer lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka (prvi odstavek 965. člena OZ). Pritožbeno nevzdržna pa so navajanja toženke, da zaradi pomanjkljivega zatrjevanja tožnice o pravni podlagi zahtevka, le-temu ni mogla utemeljeno ugovarjati. Sodišče namreč po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom in ni vezano na pravno podlago na katero se sklicujejo stranke. Pomanjkljiva navedba pravne podlage, ki jo navede ena pravdna stranka zato ne more iti na škodo druge.

11Nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo in tudi preračunalo povprečno plačo tožnice, ki bi jo prejemala v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo. Izračun je opravilo na podlagi listinskih dokazov, in sicer izpiska pokojninske dobe za tožnico za najugodnejših 23 let pokojninske osnove z dne 13. 4. 2017 (priloga A47) ter podatkov ZPIZ-a o plačah in nadomestilih za tožnico zadnjih dveh letih pred škodnim dogodkom z dne 13. 4. 2017 (priloga A46). Pri izračunu je upoštevalo dohodkovno stanje tožnice zadnji dve leti pred škodnim dogodkom ter ugotovilo, da bi njena pokojninska osnova v primeru izračuna povprečne plače oziroma osnov v zadnjih 23 letih, kljub upoštevanim prekinitvam, ko tožnica torej dela ni imela, bila celo višja kot pa upoštevano dvoletno povprečje plač.⁶ Pravilno je upoštevalo kontinuiteto zaposlenosti tožnice in tudi njeno nesporno pripravljenost iskanja zaposlitve v prihodnosti ter tako v zadostni meri napolnilo v sodni praksi uveljavljeni pravdni standard „normalnega teka stvari.“⁷ Dohodek, ki bi ga tožnica ob normalnem teku stvari lahko utemeljeno pričakovala znaša 433,64 EUR, upoštevajoč že odmerjeno invalidsko pokojnino pa je upravičena do odškodnine za izgubljeni dobiček in rente iz tega naslova v višini 101,90 EUR mesečno od dne 21. 2. 2017. Tako izračunanega zneska toženka niti ni konkretno izpodbijala, povsem pavšalne pa so tudi njene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo za izračun povprečne plače angažirati izvedenca računovodske stroke. Za zadostitev svojemu dokaznemu bremenu, bi toženka že v postopku na prvi stopnji morala konkretno navesti kaj točno naj izvedenec ugotovi, kar pa ni storila. Pa tudi sicer sodišče skladno s 243. členom ZPP imenuje izvedenca, če je za ugotovitev oziroma razjasnitev kakega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Vpogled v izpiske ZPIZ-a ter na njihovi podlagi izračun povprečja plače oziroma pokojninskih osnov pa tega ne presega.⁸ Ob povedanem je ugotoviti, da neizvedba tega dokaza ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP).

12Polemiziranje, da je bila tožnica v zadnjih 29 letih zaposlena zgolj 191 od skupno 348 mesecev in da to predstavlja 54,88% v posledici česar bi bilo treba tudi tožničin prihodek zmanjšati na ta znesek, pa, kot pravilno opozarja že tožnica v odgovoru na pritožbo, predstavlja pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Kot pritožbeno neutemeljene pa se izkažejo tudi nekonkretizirane navedbe toženke, da je ocenjena višina tožnici odmerjenega zneska za tujo nego in pomoč, previsoka. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi stroškov za tujo nego pomoč in za plačilo rente na tej podlagi oprlo tako na izpovedbo tožnice kot na pisne izjave njenih prič, predvsem pa na pisno izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke D. B., dr. med., ki je bilo toženki skupaj s pozivom na odgovor vročeno dne 16. 8. 2018 (vročilnica pripeta pri r. št. 50). Toženka se o njem v postavljenem roku ni izjasnila, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je s kasnejšimi navedbami prekludirana (peti odstavek 286.a člena ZPP). Ocenjena višina urne postavke za tujo nego in pomoč v višini 5,00 EUR pa bistveno ne odstopa od pomoči priznane v sodni praksi.⁹ Zgolj to, da pa gre za ožje družinske člane pravdne stranke oz. za dobre prijatelje, pa ni zadosten razlog za dvom o verodostojnosti prič.

14Nenazadnje pa je neutemeljena pritožba, ki graja prekoračitev tožbenega zahtevka. Sicer je res, da je tožnica v obrazložitvi tožbe navedla,¹⁰ da med drugim zahteva izplačilo rente vse dokler ne bi po rednem teku stvari nastopili pogoji za njeno upokojitev,¹¹ vendar je sodišče vezano na tožbeni izrek, ki pa se tako v tožbi kot pripravljalni vlogi tožnice z dne 20. 8. 2018 glasi na plačilo rente na TRR tožnice, vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec. Upoštevajoč omejitev zavarovalnega jamstva na 240.000,00 EUR (priloga B1) in že izvedeno plačilo za nepremoženjsko škodo, je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo izplačilo rente do izčrpanja preostalega zavarovalnega kritja v višini 175.984,07 EUR.

15V posledici vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in točki I. in II. delno spremenilo tako, da se ta del izreka na novo glasi, kot izhaja iz izreka predmetne sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo, razen v majhnem delu, zaradi česar niso nastali posebni stroški, ni uspela (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Je pa dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožnici kot potrebne (155. člen ZPP) stroške priznalo: 300,00 EUR¹² za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife – OT), 2% za materialne stroške (11. člen OT) in 22% DDV. Skupno ji je priznalo 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (299. člen in 378. člen OZ).

¹ VSRS Sodba in sklep II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016, predvsem tč. 20.
² Gl. razloge v točki 10. in 11. obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Tega dne je nastal škodni dogodek zaradi zdravniške napake in opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika SB Slovenj Gradec.
⁴ Roki, ki so določeni po mesecih oziroma po letih, se končajo s potekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu.
⁵ VSRS sodba II Ips 290/2017 z dne 17. 5. 2018. Prim. tudi VSRS sodba II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, VSRS sodba in sklep II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015, VSRS sodba in sklep II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015.
⁶ Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišča pri izračunu povprečnega dohodka, upoštevajo tudi krajša obdobja zaposlenosti oškodovanca (gl. npr. VSRS Sklep II Ips 306/2016 z dne 24. 8. 2017).
⁷ Prim. VSRS Sklep II Ips 306/2016 z dne 24. 8. 2017, Sodba, II Ips 323/2011 z dne 6. 2. 2014, Sodba in sklep II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, Sodba, II Ips 352/95 z dne 4. 12. 1996.
⁸ Prim. VSRS Sodba II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018, tč. 12 in Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 474 in 475.
⁹ Prim. VSL sodba in sklep II Cp 1665/2015 z dne 2. 9. 2015, predvsem tč 8. ter sodno prakso v op. št. 6 te odločbe. VSL II CP 1946/2014 (urna postavka 5,69 EUR), VSL II Cp 2642/2012 in II Cp 2734/2014 (urna postavka 5,00 EUR).
¹⁰ Tožnica v vseh nadaljnjih vlogah izplačila rente ni omejevala z nastopom pogojev.
¹¹ Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (175. člen OZ).
¹² Sodišče je tako glede opredelitve vrednosti spornega predmeta (v pritožbenem postopku) v razponu točk po tarifni številki 18 OT kot izračuna nagrade iz točk v EUR, upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, kot znaša vrednost točke odvetniških storitev v času izdaje te sodne odločbe. Dne 5. 4. 2019 je bil namreč objavljen Sklep o spremembi vrednosti točke, ki je začel veljati naslednji dan po objavi in po katerem vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR.