113. člen ZDoh-2

Peti odstavek 113. člena ZDoh-2 se uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, je zato treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal za čas, ko je še v veljavi. Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeno davčno olajšavo uveljavlja, ampak se mu ta olajšava priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ugotovi, da gre za takega zavezanca.

ZDoh-2 v petem odstavku 113. člena ni zahteval, da davčni zavezanec uveljavlja posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante in odbitek že v tujini plačanega davka, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca. Glede uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane je drugi odstavek 271. člena ZDavP-2, veljavnega na dan 16. 10. 2018, določal, da lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Tožniku torej ni mogoče odreči pravice do uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane, saj je zoper prvostopenjsko odločbo podal pritožbo. Dejstvo, da napovedi ni vložil sam v roku, ki je zakonsko določen, nima podlage v zakonu, da bi bil na ta način sankcioniran z nemožnostjo uveljavljanja olajšave, če tudi on vloži pritožbo zoper dohodninsko odločbo, saj zakon ne razlikuje med tistimi, ki so pravočasno podali dohodninsko napoved, in tistimi, ki je sploh ni

Iz obeh napovedi za odmero akontacije dohodnine je razvidno, da je tožnica delo opravljala v tujini (EU) in pri tujem delodajalcu, v obeh napovedih pa je v rubriki „Podatki o dohodku iz drugega pogodbenega razmerja“ posebej označeno besedilo „za zavezanca se glede plačila prispevkov uporablja zakonodaja druge države članice EU“ in v rubriki „Priloge“ označena tretja postavka z besedilom „Po prejemu posredujem obrazec E104“. To pa po presoji sodišča, še zlasti glede na določbe Uredbe, po kateri za obremenitev s prispevki velja zakonodaja države članice EU, kjer se delo opravlja, in na katere se sklicuje tožnica, zadošča za sklepanje, da obstaja možnost plačila prispevkov v tujini in je zato v skladu z določbami ZUP (67. člen) vlogo tožnice šteti za nepopolno. Zato bi bil v skladu z določbami ZUP na mestu poziv oziroma zahteva tožnici, da vlogo dopolni, s tem da predloži potrdilo tujega nosilca zavarovanja o vključenosti v obvezno socialno zavarovanje iz naslova opravljanja dela v EU (v Avstriji).

Načeloma je država članica rezidentstva tista, ki je dolžna davčnemu zavezancu odobriti vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem. Ta država lahko namreč, razen izjemoma, najbolje presodi osebno davčno sposobnost tega davčnega zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, ker je v tej državi središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov. Samo okoliščina, da je nerezident na ozemlju države članice prejel dohodke pod pogoji, ki so bolj ali manj enaki tistim, ki so določeni za rezidente te države, torej ne zadostuje za to, da bi bil njegov položaj objektivno primerljiv s položajem teh rezidentov. Da bi se lahko ugotovila taka objektivna primerljivost, je nujno tudi, da temu nerezidentu, ker prejema znatni del dohodkov zunaj ozemlja države članice nerezidentstva, ta država ne more dodeliti ugodnosti, ki izvirajo iz upoštevanja celote njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja.

Tožnik na obrazcu desno zgoraj v okvirčku ni s številko jasno označil ali gre 1. za vložitev po izteku roka ali za 2. samoprijavo ali za 3. popravljanje do izdaje odločbe. Vendar je nesporno dejstvo, da do dne 6. 7. 2015, ko je bila vložena tožnikova vloga, davčni organ ni izdal odmerne odločbe, ni začel davčnega inšpekcijskega nadzora in ni začel postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Davčni zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec davčni olajšavi (splošno in posebno za čezmejne delovne migrante za leto 2013) uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave, se davčna osnova določi enako, kot davčnemu zavezancu, ki davčno napoved odda pravočasno, saj že iz jezikovne razlage 63. člena ZDavP-2 ne izhaja, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemerkoli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Pri odmeri dohodnine za leto 2013 je treba upoštevati tudi davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante iz prej veljavnega petega odstavka 113. člena ZDavP-2.

Kot podlago za izpodbijano odločitev je finančni organ pravilno navedel tretji odstavek 113. člena ZDoh-2, po katerem se rezidentu, ki se izobražuje in ima status dijaka ali študenta, do dopolnjenega 26 leta starosti prizna zmanjšanje davčne osnove od dohodka za opravljeno začasno ali občasno delo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije ali Zavoda RS za zaposlovanje, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, v skladu s predpisi s področja zaposlovanja, v znesku, ki je enak 75% zneska splošne olajšave iz 111. člena tega zakona. V zakonu predpisani pogoji v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Tožnica ni opravljala začasnega ali občasnega dela na podlagi napotnice pooblaščene organizacije ali Zavoda RS za zaposlovanje, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, kot to določa tretji odstavek 113. člena ZDoh-2.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec splošno davčno olajšavo in olajšavo za čezmejne delovne migrante uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu. Posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante, se davčnemu zavezancu prizna če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane in prevoza na delo je bilo torej mogoče le, če je zavezanec to do izdaje odločbe o odmeri dohodnine uveljavljal.

Peti odstavek 113. člena ZDoh-2 se uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet.

Tožnik je napoved za odmero dohodnine za leto 2015 vložil pravočasno dne 31. 5. 2016 in v njej uveljavljal posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante. Davčni organ glede na stališče Ustavnega sodišča RS in glede na dejstvo, da je bilo sporno zakonsko določilo petega odstavka 113. člena ZDoh-2, odpravljeno 1. 1. 2014, tožniku pravilno ni priznal posebne olajšave za čezmejne delovne migrante za leto 2015.

Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uvelja

V zvezi s posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 je Ustavno sodišče RS presodilo, da zakonodajalec ni izkazal razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno urejanje enakih položajev, v konkretnem primeru za priviligiranje davčnega položaja čezmejnih delovnih migrantov. Zakonodajalcu je naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, ob tem pa izrecno določilo, da se do njene odprave (torej do sprejetje ustreznega zakona) v postopkih odmere dohodnine neustavna določba še naprej uporablja. Glede na navedeni način izvršitve, ki ga je v svoji odločbi določilo Ustavno sodišče RS, to pomeni, da se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavani zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložila kot napoved v obliki samoprijave po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo ter olajšavo za čezmejne delovne migrante. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2013 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2013 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoza na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.

Olajšavo za čezmejne delovne migrante je treba upoštevati v postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe pa do ukinitve te davčne olajšave z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014, če jo je zavezanec v samoprijavi uveljavljal.

Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in olajšave za čezmejne delovne migrante, tožena stranka v postopku odmere dohodnine ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2013 brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo ter olajšave za čezmejne delovne migrante, nepravilna in nezakonita.

Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Izhajajoč iz samega besedila zakona tako ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.

Klljub temu, da je za dohodek iz študentskega dela predvidena posebna davčna olajšava, gre za obdavčljiv dohodek, zato se po 12. členu ZUPJS upošteva med dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja družine.

Po stališču Ustavnega sodišča so čezmejni delovni migranti glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa je menilo, da zakonodajalec za takšno ureditev, s katero se je čezmejnim delovnim migrantom zagotovilo še dodatne davčne ugodnosti, ni obstajal razumen razlog za privilegiran davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Iz navedene odločbe tako v bistvu izhaja, da so bili drugi davčni zavezanci rezidenti Slovenije v neenakem (slabšem) položaju kot zavezanci, na katere se je nanašal takrat veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2. Navedena določba je bila z novelo ZDoh-2M, ki velja od 1. 1. 2014, črtana, kar pomeni, da je trditev tožnika o slabšem (neenakem) položaju čezmejnih delovnih migrantov v primerjavi z drugimi rezidenti Slovenije neutemeljena.