VSM sodba I Cp 389/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.000,00 EUR, od tega prvi tožnici 1.000,00 EUR in drugi tožnici 1.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2007 do plačila ter ji povrniti 100,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe), v presežku do zahtevanih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

2Zoper to sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Meni, da je odškodnina prenizko odmerjena in pritožba potrebna. Glede podlage tožbenega zahtevka se tožnici ne strinjata z navedbami sodišča prve stopnje, da se jima odškodnina odmeri zgolj za čas trajanja zadeve na prvi stopnji, ker je taka odločitev materialnopravno nepravilna. Potrebno je upoštevati obdobje trajanja postopka od vložitve tožbe do pravnomočnosti. Tožnici na pritožbeno sodišče res nista vložili pospešitvenih sredstev, saj je na drugi stopnji postopek trajal pričakovano obdobje upoštevaje sodno prakso v podobnih zadevah. Upoštevati bi se moralo, da je postopek trajal od 10. 9. 2001 do 24. 2. 2006 na prvi stopnji, nato pa še na drugi do 28. 8. 2007, kar pomeni, da je postopek trajal več kot 6 let, s tem pa bi bili tožnici upravičeni vsaka do 2.500,00 EUR, kolikor je bilo tudi vtoževano.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožnicama odmerilo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 1.000,00 EUR vsaki izhajajoč pri tem iz sodne prakse in materialnih določb 4. in 16. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300 do 5.000,00 EUR. Odškodnino je priznalo za čas sojenja na prvi stopnji (4 leta 5 mesecev in 14 dni) ne pa tudi za čas postopka na drugi stopnji, ko je že veljal ZVPSBNO in sta tožnici na njegovi podlagi imeli možnost uporabe pospešitvenih sredstev po 1. in 2. točki 2. člena ZVPSBNO, ker jih nista vložili jima za morebitno kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred sodiščem druge stopnje pravično zadoščenje ne gre. Pri tem je štelo, da tožnici spadata med oškodovance katerim kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1. 1. 2007 (sklicujoč se pri tem na odločbo Ustavnega sodišča Up 1356/2009 z dne 13. 7. 2010 izdano v tem postopku).

6Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre tožnicama odškodnina zgolj za postopek na prvi stopnji „ker spadata med oškodovance, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, sklicujoč se pri tem na obrazložitev v odločbi Ustavnega sodišča Up 1356/2009 z dne 13. 7. 2010. Ustavno sodišče je v tej odločbi zapisalo, da tožnici spadata zaradi domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skupino domnevnih oškodovancev, katerim kršitev te pravice je prenehala pred 1. 1. 2007 (in da se morajo za to skupino oškodovancev glede meril, višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO). Sodišče druge stopnje se s takim stališčem ne strinja, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so skladne s podatki v spisu kažejo drugače. Tako je ugotoviti, da je postopek zaradi katerega sta tožnici vložili to odškodninsko tožbo trajal od 10. 9. 2001 do 24. 3. 2006 na prvi stopnji oziroma do 28. 8. 2007, to je do pravnomočno končanega postopka na drugi stopnji. Ugotoviti torej je, da spadata tožnici v skupino domnevnih oškodovancev, katerih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se je začela v času pred začetkom uporabe ZVPSBNO (1. 7. 2007) in je trajala še v času po njegovi uporabi (do 28. 8. 2007, skoraj osem mesecev). Navedeno pomeni, da v konkretnem primeru ni moč izhajati iz določb ZVPSBNO v delu, ko le-ta predpisuje izpolnitev pogojev (vložitev pospešitvenih sredstev) kot predpostavko za vložitev tožbe. Ne glede na to pa je tožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja bilo že pred uveljavitvijo ZVPSBNO moč vložiti le po pravnomočno zaključenem postopku, torej šele takrat, ko je kršitev prenehala. V našem primeru se je postopek, ki je po zatrjevanju tožnic trajal nerazumno dolgo (postopek pred Okrožnim sodiščem) zaključil (končal) z odločitvijo na drugi stopnji dne 28. 8. 2007. Zato je potrebno presojati odškodnino za celoten postopek, od vložitve tožbe do zaključka postopka (postopek na prvi in drugi stopnji). Drugačno stališče ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bila v konkretnem primeru tožba vložena (20. 8. 2007) osem dni pred pravnomočnim zaključkom pravde, vendar, ker v tem času ni prišlo do zavrženja tožbe, je bil kasneje s pretekom časa ta pogoj izpolnjen.

7Ker pa denarna odškodnina iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vključuje: poleg zadoščenja zaradi kršitve te pravice tudi zadoščenje zaradi neučinkovitih pospešitvenih sredstev, to je kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev, tožnici pa v postopku na drugi stopnji (trajajočem do 28. 8. 2007) po 1. 1.2007, ko se je začel uporabljati ZVPSBNO, nista vložili pospešitvenih sredstev (kot jih ta zakon predpisuje v prvem odstavku 15. člena), jima v tem obsegu gre le zadoščenje za kršenje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Evropsko sodišče za človekove pravice se je pri obravnavanju podobnega primera postavilo celo na stališče, da odškodnina oškodovancu v takem primeru, ko je postopek trajal le še štiri mesece po začetku uporabe ZVPSBNO, v tem času pa ni vložil pospešitvenega sredstva, ne gre(1)).

8Kljub navedenemu pa tožnicama ne gre višja odškodnina od dosojene na prvi stopnji ter je neutemeljena pritožbena graja o prenizko odmerjeni višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava, tj. določb ZVPSBNO. Upoštevalo je temeljni načeli za odmero odškodnine, to je načelo individualizacije odškodnine (tretji odstavek 16. člena ZVPSBNO), ki določa, da se pri določitvi odškodnine upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO), ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede odmere (in dosoje) odškodnine tožnicama natančno in izčrpno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (7. stran obrazložitve), upoštevajoč pri tem vse navedene kriterije. Tem razlogom se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje sodišče druge stopnje, ki pa jim pritožba niti ne nasprotuje. Po oceni pritožbenega sodišča je bila na tej podlagi, upoštevajoč pri tem celoten postopek iz katerega izvira odškodnina (postopek na prvi stopnji ter v zgoraj navedenem obsegu postopek na drugi stopnji), tožnicama dosojena pravična denarna odškodnina. Le- ta ne odstopa od odmerjenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi(2).

9V posledici navedenega, in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnic zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožnici, ki s svojo pritožbo nista uspeli, sta dolžni sami nositi nastale jima stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------

Op. št. (1) Evropsko sodišče za človekove pravice, tretja sekcija, sklep o dopustnosti Nezirović zoper Republiko Slovenijo, Svet Evrope, z dne 25. 11. 2008, pritožba št. 16400/06.

Op. št. (2) V SRS sodba II Ips 219/2010 z dne 15. 7. 2010, VSM sodba I Cp 760/2010 z dne 7. 7. 2010, VSL sodba III Cp 3052/2010 z dne 13. 10. 2010, VSL sodba III Cp 2918/2010 z dne 15. 9. 2010 in druge.