VSRS Sodba in sklep II Ips 1232/2008

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke [da je toženka dolžna L. B. plačati 2.700.000 SIT (sedaj 11.266,90 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2006 do plačila, M. B. pa 2.300.000 SIT (sedaj 9.597,73 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter da jima mora povrniti pravdne stroške] zavrnilo in odločilo, da je L. B. dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnjeje delno ugodilo pritožbi drugotožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna drugotožnici plačati 1.500 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2006. V preostalem delu je pritožbo drugotožnice in v celoti pritožbo prvotožnika zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

3Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da prvi tožnik nima aktivne legitimacije v tem sporu, ker se je prvotnega pravdnega postopka udeleževal kot stranski intervenient in ne kot stranka. Določbi 23. in 25. člena Ustave RS zagotavljata pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in do pravnega sredstva vsakomur in ne samo strankam v postopku, zato je razlaga obeh sodišč preozka in diskriminatorna. Meni tudi, da je prisojena odškodnina drugotožnici prenizka. V drugih primerljivih zadevah, ki jih tožeča stranka našteva v reviziji, je bila s strani Evropskega sodišča za človekove pravice in s strani slovenskih sodišč določena bistveno višja odškodnina. Če bi sodišči ustrezneje ovrednotili tožničine številne urgence in prošenje za razpis glavne obravnave v prvotnem pravdnem postopku, bi ji morali prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz naslova pravice do sojenja v razumnem roku. Pravno zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da posameznik ne more uveljavljati posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva. Prav tako je sodišče zmoto uporabilo določila ZPP glede odločitve o pravdnih stroških s tem, ko ni upoštevalo, da je druga tožnica v pravdi uspela po temelju v celoti. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na pritožbene navedbe o kršitvi 5. člena ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6Tožeča stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7Iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP, 23. člena Ustave RS in 2. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO izhaja, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena le strankam postopka oziroma tistim, o čigar pravicah ali obveznostih se v postopku odloča. Prvi tožnik ni bil stranka v prvotnem pravdnem postopku, pravdni postopek se ni nanašal na njegove pravice ali obveznosti in v svojo korist ni postavil nobenega zahtevka. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka prvotožnika (ki je bil stranski intervenient v prvotnem pravdnem postopku) se tako izkaže za pravilno.

8Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena ustave) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena EKČP) je treba upoštevati, da je »razumen rok« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera(1). ESČP poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja(2).

9Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, izhaja, da je pravdni postopek zaradi plačila odškodnine za premoženjsko škodo na avtomobilu na dveh stopnjah (oziroma štirih instancah zaradi razveljavitve) trajal 11 let in pol in da zadeva ni bila ne dejansko ne pravno zapletena. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da zadeva za drugo tožnico ni bila posebnega pomena, saj je vtoževala odškodnino za premoženjsko škodo. Drugotožnici gre tudi očitati, da je vsaj deloma prispevala k trajanju postopka, ker ni sporočila pravega naslova tretje toženke in ker njen pooblaščenec ni predložil pooblastila za vložitev pritožbe. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je bila drugotožnici v obravnavanem odškodninskem sporu kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10Pritožbeno sodišče je drugotožnici prisodilo 1.500 EUR odškodnine. Ob upoštevanju gornjih ugotovitev sodišč, stališča ESČP v zadevi Zajc proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008 (da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za dobro polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP(3)), meril iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO ter prakse ESČP v primerljivih zadevah (prim. npr. sodbe ESČP v zadevah Belošević proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Tomažič proti Sloveniji z dne 13. 12. 2007, Cekuta proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Keržina-Kukovec proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006 in Mežan proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006) revizijsko sodišče zaključuje, da drugotožnici prisojena odškodnina ni nižja od sorazmernih deležev odškodnin, ki jih v podobnih zadevah za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prisoja ESČP na podlagi 41. člena EKČP. Zadeve, na katere se v reviziji sklicuje tožeča stranka, pa z njeno niso primerljive, saj kar v petih osnovni postopek še vedno teče, ena je zapletena zaradi številnih izvedenskih mnenj, vse so za oškodovance pomembnejše, ker gre za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih poškodb itd. Sodišče druge stopnje je v tej zadevi tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabilo.

11Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP, saj ji ta pravica ni bila kršena. Med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imela na voljo, vendar pa ji je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice (prim. odločbo ustavnega sodišča Up-2965/08-12 z dne 13. 5. 2010, točka 16). Tožeča stranka je namreč z odločitvijo ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 pridobila možnost, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končanem sodnem postopku uveljavlja pred domačim sodiščem po ustreznih določbah ZVPSBNO.

12Revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na pritožbene navedbe o kršitvi 5. člena ustave, je neutemeljen. Bistvena in nosilna značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti (pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih dejstev), očitana procesna kršitev ni podana. Sicer pa je vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje(4).

13Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 342.

Op. št. (2): Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18.3.2010.

Op. št. (3): ESČP je to stališče sprejelo ob upoštevanju vrednosti prisojenega zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči – da so ti bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodišči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo II Ips 458/2005.