VSC Sklep Cp 377/2023

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Presežni tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2022 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500,00 EUR za čas od 13. 2. 2022 do 12. 4. 2022 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožniku povrniti 548,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in posledično stroškovno odločitev (III. točka izreka). Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Navaja, da je tekom postopka zatrjevala in dokazovala, da tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku ni bil stranka kazenskega postopka, saj ni bil niti subsidiarni niti zasebni tožilec. Kot oškodovanec v kazenskem postopku je lahko ščitil nekatere svoje pravice in interese, zato mu je Zakon o kazenskem postopku (ZKP) dal določene procesne pravice, ki pa so namenjene zaščiti njegovih civilnih pravic in interesov, ne pa zasledovanju drugih, splošnih interesov (kot je npr. sankcioniranje storilca). Zato je po prepričanju tožene stranke in tudi sodne prakse za tožnika kot oškodovanca v kazenskem postopku relevanten zgolj tisti del kazenskega postopka, v okviru katerega je lahko kot oškodovanec uveljavljal oziroma ščitil svoje interese in pravice, torej od priglasitve oziroma uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka dalje. Samo v tem delu ima tožnik pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 2. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Tožnik je priglasil svoj premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku dne 20. 8. 2020, o njem je bilo odločeno na naroku dne 6. 10. 2020, na katerem je bil tožnik prisoten, pisni odpravek sodbe mu je bil vročen 3. 2. 2021. Postopek odločanja o tožnikovem odškodninskem zahtevku (oziroma adhezijskem zahtevku, saj se ni odločalo o pravicah in dolžnostih tožnika, ampak o pravicah in dolžnostih obdolžencev), je bil zaključen 6. 10. 2020 oziroma 3. 2. 2021, ko je prejel sodbo sodišča prve stopnje, kar je v dveh oziroma petih mesecih, zato ni upravičen do pravičnega zadoščenja po ZVPSBNO. Pravno zmotno je stališče sodišča, da gre tožniku status oškodovanca v smislu 2. člena ZVPSBNO za celotno trajanje kazenskega postopa. V tem členu so določeni upravičenci, ki so legitimirani uveljavljati varstvo svoje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navedena določba ima podlago v 23. členu Ustave RS, ki smiselno enako določa, da ima vsakdo pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča sodišče (med drugim) tudi brez nepotrebnega odlašanja in v 6. členu Konvencije o človekovih pravicah, ki navaja civilne pravice in obveznosti. Navedeno določilo zahteva, da se vsebina zadeve (sodnega postopka - civilnega ali kazenskega) mora nanašati na njeno zadevo. Oseba, ki je kakorkoli drugače povezana s sodnim postopkom, ni upravičenec. Tožena stranka se ob tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 497/2022 z dne 1. 2. 2023, iz katere izhaja, da šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanec pridobil upravičenje, da o njegovi civilni pravici (v okviru kazenskega postopka) odloči sodišče v razumnem roku. Za presojo dolžine trajanja kazenskega postopka je za oškodovanca torej ključnega pomena trenutek vložitve premoženjskopravnega zahtevka in takšno je tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Novak proti Sloveniji št. 5420/2007 (tč. 22). Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede vloge tožnika kot oškodovanca v kazenskem postopku z vidika varstva njegovih civilnih pravic, ne ugotavlja, kdaj je tožnik priglasil premoženjskopravni zahtevek in v kakšnem času je bilo odločeno o njem, zato je zgrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabljeno materialno pravo. Posledično napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbi tožene stranke kot neutemeljeni in se zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Tožnik po pooblaščencu pritožbeno izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka). Uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in očita, da sodišče ni upoštevalo relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Navaja, da je sodba v zavrnilnem delu pravno zgrešena in nevzdržna in tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso ESČP v podobnih zadevah. Ne nasprotuje odločitvi glede temelja zahtevka, nasprotuje pa zavrnitvi tožbenega zahtevka kot napačni. Vztraja, da je upravičen do celotnega zahtevanega zneska 2.500,00 EUR, navaja, da sodišče konkretnih razlogov, zakaj je zahtevek za 1.000,00 EUR zavrnilo, iz sodbe ni mogoče razbrati in je zahtevek v tem delu le pavšalno zavrnjen kot neutemeljen. Tožbeni zahtevek je bil postavljen v skladu z do sedaj izoblikovano sodno prakso ESČP v primerljivih zadevah, kjer je sodno varstvo pravic strank postopka potekalo primerljivo dolgo (okoli štiri leta in pol na obeh stopnjah sojenja). Tožniku bi morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina tudi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pri odločitvi glede višine odškodnine odstopilo od ustaljene sodne prakse, je s tem tožniku kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S tem je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je tudi ob priznanem znesku odškodnine uspeh v pravdi tožnika s 60 % ocenjen napačno, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala tudi po temelju, v tem delu pa je uspeh tožnika 100 %, zato bi njegov pravilno ocenjen uspeh predstavljal 80 % in bi tako tožena stranka ob ugotovljenem obsegu stroškov morala tožniku povrniti 924,57 EUR in ne zgolj 548,08 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in poleg že priznane odškodnine skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi prizna tudi odškodnino v dodatnem znesku 1.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožnik od tožene stranke v predmetni pravdi zahteva plačilo denarne odškodnine kot pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu je bila po njegovih trditvah kršena kot oškodovancu v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju opr. št. X K 32582/2017.

8Sodišče prve stopnje je skladno z določbo šestega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) predmetni pravdni postopek pravilno vodilo po določbah pravdnega postopka, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila¹, med katere spada tudi pravilo o omejenih pritožbenih razlogih. Po prvem odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnih postopkih, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po drugem odstavku navedene določbe pa senat sodišča druge stopnje ne glede na določbo prvega odstavka razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer v novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena ZPP.

9Sodišče prve stopnje je materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku v točkah 10. do 12. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo. Vendar je pritrditi pritožbi tožene stranke, da je določbo 2. člena ZVPSBNO v obravnavanem primeru materialnopravno zmotno interpretiralo in uporabilo.

102. člen ZVPSBNO določa, da ima stranka v sodnem postopku, udeleženec po zakonu, ki ureja nepravdni postopek in oškodovanec v kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: stranka) pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Gre za splošno zakonsko določbo, ki temelji na 23. členu Ustave RS² in predstavlja poleg tega tudi izvajanje pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma predstavlja njen smiselni prepis v obliki načelne določbe, opredeljuje pa tudi pojem ″stranka″ za potrebe izvajanja ZVPSBNO³. Po prvem odstavku 6. člena EKČP ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. V povezavi z navedenim je torej razlagati določbo 2. člena ZVPSBNO.

11Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da je oškodovančev položaj v kazenskem postopku lahko različen. Oškodovanec v kazenskem postopku lahko nastopa v treh vlogah: kot zasebni tožilec, kot subsidiarni tožilec, ali ″le″ kot oškodovanec, torej kot oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica. Tožena stranka tudi utemeljeno izpostavlja, da v obravnavanem primeru tožnik v predmetnem kazenskem postopku ni imel položaja subsidiarnega tožilca ali zasebnega tožilca in ni bil stranka kazenskega postopka, saj je nesporno šlo za uradno pregonljivo kaznivo dejanje⁴, kjer je obtožbo zastopal državni tožilec⁵. Pravni položaj oškodovanca se glede pravic v kazenskem postopku in v zvezi z njim sicer krepi⁶ in v tem okviru bi bilo pritrditi sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru interes tožnika kot oškodovanca ni bil le v uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka, temveč glede na storjeno kaznivo dejanje tudi v sankcioniranju obtoženih. Vendar ob tem ni mogoče prezreti, da oškodovanec, ki v kazenskem postopku nima položaja subsidiarnega ali zasebnega tožilca, v kazenskem postopku dejansko varuje svoje civilne pravice, ki jih (nasproti obdolžencu) uveljavlja s premoženjskopravnim zahtevkom⁷. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo ZVPSBNO v 2. členu priznava tudi oškodovancu v kazenskem postopku, je ob obrazloženem tudi v obravnavanem primeru povezana s civilnim vidikom oškodovančeve udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom. Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka tako v kazenskem postopku oškodovanec pridobi pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku. Takšno stališče podpira tudi ESČP v odločbi Novak proti Sloveniji št. 5420/2007 ter ga je zaslediti tudi v domači sodni praksi⁸.

12Ob obrazloženem je pritrditi pritožbi tožene stranke, da sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, potrebnih za materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku tožnika s tem, da ni določno ugotovilo, kdaj je tožnik priglasil premoženjskopravni zahtevek in v kakšnem času je bilo o njegovem premoženjskopravnem zahtevku tudi odločeno. Sodba zato tudi nima vseh potrebnih razlogov o pravno odločilnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Napotki sodišču prve stopnje izhajajo že iz zgoraj obrazloženega. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje opravilo tudi obravnavo, kjer je izvedlo dokazni postopek in v dokaznem postopku tožnika tudi neposredno zaslišalo. Glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera bo ugotovljeno kršitev in pomanjkljivost lahko na za stranki bolj ekonomičen način odpravilo sodišče prve stopnje že z novo izdajo in izdelavo sodbe, s čimer tudi ne bo poseženo v pravico strank do pritožbe niti v pravico do sojenja v razumnem roku⁹.

13Ker je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP), ugoditev pritožbi glede glavne stvari narekuje tudi ugoditev pritožbi tožene stranke glede stroškovne odločitve ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (III. izreka), saj bo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov moralo sodišče prve stopnje odločiti znova ob odločitvi o glavni stvari.

14Ker je bilo ob zgoraj obrazloženem pritožbi tožene stranke ugodeno že glede temelja oziroma podlage tožbenega zahtevka, je bilo posledično ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki izpodbija le zavrnitev zahtevka po višini. Denarni odškodninski zahtevek je namreč po svoji pravni naravi enoten zahtevek, ki ob spornem temelju oziroma podlagi terja najprej presojo utemeljenosti zahtevka po temelju, šele če je ta podan, sledi presoja zahtevka glede višine oziroma povedano drugače, če je zahtevek neutemeljen že po podlagi, presoja zahtevka po višini odpade.

15Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in sodbo razveljavilo tudi v izpodbijanem zavrnilnem delu ter zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o celotnem zahtevku.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Določbe členov 442 do 458 ZPP.
² 23. člen Ustave RS v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
³ Primerjaj:Predlog Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO)-EPA 819-IV, obrazložitev k 2. členu.
⁴ Obtoženca sta bila pravnomočno obsojena kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 141. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1.
⁵ Sodba Okrožnega sodišča v Celju X K 32582/2017 z dne 6. 10. 2020 - priloga A6 v spisu ter sodba VSC II Kp 32582/2017 z dne 5. 10. 2021, priloga A7 v spisu.
⁶ Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, S. Zgaga Markelj, komentar k členu 52, stran 397-400, tudi odločba US RS Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017.
⁷ Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, S. Zgaga Markelj, komentar k členom 100, 101 in 102.
⁸ VSK I Cp 497/2022.
⁹ Tožba je bila vložena v oktobru 2022.