346.a člen ZPP

Po izvedenem postopku po 346. in 346.a členu ZPP in glede na dokaze v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s predloženimi dokazi toženec uspel izpodbiti domnevo o pravilni vročitvi tožbe v odgovor. Pravilno opozarja, da za ta postopek ni odločilen datum izdaje odločbe o postavitvi toženca pod skrbništvo, pač pa njegovo psihofizično stanje v času, ko naj bi mu bila sodna pisanja vročena in v obdobju, ko bi moral opraviti potrebna procesna dejanja, da ga ne bi zadele posledice izdaje zamudne sodbe. Da v tem časovnem okviru toženec ni imel več potrebne pravdne in procesne sposobnosti, je toženec dokazal s priloženim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke.

Predlog se zavrne.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dokaz o pravilnosti povratnice (smiselno enako: pravilno izpolnjene vrnjene sodne pošiljke) sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženka povrniti tožnikom njihove pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Potrebe po izdaji dopolnilnega sklepa ni. Določb 451. do 453. člena ZPP o prekluzijah ni mogoče razlagati tako strogo, da bi moral tožnik v sporu majhne vrednosti v tožbi oziroma prvi vlogi podati trditve o prav vseh okoliščinah spora oziroma pravnega razmerja, ki bi se lahko izkazale za sporne. Za vtoževanje prispevka v rezervni sklad zadošča, če vloži tožbo le eden od etažnih lastnikov, saj se ne zahteva plačilo na račun ali roke posameznih etažnih lastnikov, temveč na račun rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov.

Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan, saj toženka ni dokazala, da je predlagala izvedbo omenjenih dokazov oziroma vložitve pripravljalne vloge, v kateri naj bi postavila zatrjevani dokazni predlog.

Ker tožencu ni bilo omogočeno vabilo na narok izročiti osebno, naj bi bila opravljena nadomestna vročitev, in sicer 5. 5. 2015. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa ni pravilen, saj se nasprotni udeleženec od 26. 3. 2015 nahaja v zaporu. Vročitev vabila na narok zato ni mogoče šteti za pravilno opravljeno.

Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je relevantna in se upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju.

Ker toženec ni uspel dokazati, da je zahtevane listine, potrebne za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, izročil sodišču, je odločitev o zavrženju predloga pravilna.

Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, vendar pa gre za izpodbojno zakonsko domnevo.

V ravnanju poštarja, ki je po neuspelem poskusu vročitve ponovno poskušal pošto vročati po dveh dneh, ni ničesar nenavadnega in neobičajnega. Zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih trditev, navedenih v tožbi, zato sodišče pred izdajo zamudne sodbe ne izvaja dokazov, temveč preizkusi le, če je utemeljen tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe.

Pri presoji dopustnosti zavrženja pritožbe, ki temelji na domnevno nevestnem pritožnikovem ravnanju, je treba upoštevati, da je bila revidentu s tem odvzeta pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave. Stranka ne more nositi tako hudih posledic napake sodišča pri vročanju, četudi bi jih bila z vestnim ravnanjem morda lahko omilila ali preprečila. Odločitev o pravočasnosti pritožbe zoper sodbo in odločitev o potrdilu o njeni pravnomočnosti predstavljata nedeljivo celoto: če je vložena pritožba pravočasna (in izpolnjuje druge procesne predpostavke, kar v tem primeru ni sporno), potrdilo o pravnomočnosti ne more ostati veljavi.

Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo v smislu 2. odst. 54. člena Zakona o sodiščih, ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika, saj je načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja institut glavne obravnave, lahko udejanjeno le pred sodnikom, ki izvaja sodno oblast v skladu z zakonom.

Res je, da ima stranka le pravico (ne pa tudi procesno dolžnost) prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino (2. odstavek 124. člena ZPP). Vendar če tega ne stori in zoper vsebino zapisnika ne ugovarja, si pač oteži položaj pri kasnejšem dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika. Z odgovorom na poročilo o zatrjevanih kršitvah postopka revizijskih razlogov ni mogoče širiti. Odgovor je namreč strankino sredstvo uresničitve pravice do izjave v postopku (ne pa /dodatne/ pravice do pravnega sredstva) kar pomeni, da so lahko predmet tega odgovora le tiste strankine trditve, ugovori, pogledi in razmišljanja, ki se nanašajo zgolj na procesnopravna relevantna dejstva, o katerih je dal sodnik poročilo.