68. člen ZIZ

V konkretnem primeru je bil dne 18. 2. 2025 (na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga) res izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Prav tako drži, da je glede na dohodni zaznamek v spisu dolžnik istega dne, to je 18. 2. 2025, opravil procesno dejanje v predmetnem postopku, in sicer je v elektronskem izvršilnem vpisniku res zavedeno, da je dolžnik tedaj vložil vlogo. V samem elektronskem spisu sicer med pisanji kakršnekoli vloge dolžnika, vložene dne 18. 2. 2025, ni, so le s strani dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) vložena tri bančna potrdila o izvršenih plačilih. Ker pa je dolžnik obravnavani pritožbi priložil vlogo, naslovljeno "Pritožba zoper sklep z dne 18. 2. 2025", datirano z dnem 18. 2. 2025, je s tem vendarle uspel vzbuditi dvom v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pritožbe zoper sklep z dne 18. 2. 2025 ni vložil. Ne glede na zgoraj navedeno pa dolžnik izpodbijane odločitve ne more ovreči. Tudi če bi se zanesljivo izkazalo, da je dolžnik dne 18. 2. 2025 v spis pritožbo zoper sklep z dne 18. 2. 2025 (in ne le njenih prilog - bančnih potrdil) dejansko vložil, namreč do stroškov takšne pritožbe v nobenem primeru ne bi m

V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku. Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo. Stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.

Sklep o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije je po vsebini še vedno najbližji začasni odredbi. Pritožbene navedbe, da mora sodišče tak postopek na podlagi drugega odstavka 1. člena ZNP-1 izvesti po pravilih nepravdnega postopka, niso utemeljene. A tudi v skladu s 100. členom ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Sklep, s katerim je sodišče dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico, ki je po svoji pravni naravi, kot je bilo obrazloženo, najbližje sklepu o začasni odredbi, ni eden tistih, v katerem je obnova postopka dovoljena.

V primeru, ko upnik predlogu za nasprotno izvršbo nasprotuje, je oprava naroka po zakonu obvezna in izvršilno sodišče pred njegovo opravo o predlogu ne sme odločati.

Ker gre za dva vzporedno vodena izvršilna postopka istega upnika zoper solidarna dolžnika iste terjatve, je pri ugotavljanju obsega izterjevane terjatve treba upoštevati plačila, opravljena v obeh zadevah. Upnik ima pregled nad izterjavo iste terjatve zoper vsakega solidarnega dolžnika v posebnem izvršilnem postopku. Glede na načelo poštenosti je bilo zato od njega upravičeno pričakovati sodelovanje pri ugotavljanju obsega izterjevane terjatve.

Pri materialnem pobotu dolžnik ugovarja, da upnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota. Če je takšen ugovor podan, sodišče poleg pogojev iz 311. člena OZ (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost) ugotavlja tudi, ali je dolžnikova terjatev obstajala in ali je bila na pravno veljaven način izjavljena pobotna volja. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. V postopku nasprotne izvršbe se namreč obstoj in zapadlost terjatve ne more ugotavljati.

V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.

5. točka 316. člena OZ izključuje prenehanje terjatve, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, s pobotom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja razlaga navedene določbe kot predpisa prisilne narave z absolutno prepovedjo pobotanja, kar pa je materialnopravno nepravilno. Namen določbe je namreč varovati interese upnika močnejše terjatve in ne izključitev pobota tudi v primeru, ko se ta upnik pobotu ne upre oziroma sam uveljavlja prenehanje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo. V konkretnem primeru je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) kot preživninski upravičenec upnik močnejše terjatve, zato ni mogoče avtomatično izključiti njegovega materialnopravnega pobotnega ugovora.

Postopek nasprotne izvršbe teče v dveh fazah, saj sodišče najprej izda sklep, s katerim naloži upniku, da mora v 15. dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil (četrti odstavek 68. člena ZIZ), po pravnomočnosti tega sklepa pa na dolžnikov predlog dovoli s sklepom nasprotno izvršbo (69. člen ZIZ). - Ugovorne navedbe upnice - dolžnice po nasprotni izvršbi zoper sklep o nasprotni izvršbi (da je dolžnik zlorabil institut osebnega stečaja in v nasprotju z moralnimi človeškimi načeli od upnice zahteva vrnitev zneska 763,05 EUR, medtem ko ima sama zoper njega terjatev v višini 30.000,00 EUR, da je sodišče ni pravočasno obvestilo o osebnem stečaju dolžnika ter prekinilo izvršilni postopek) se nanašajo na postopek iz katerega v obravnavani zadevi po nasprotni izvršbi izvira izvršilni naslov, na katerega je sodišče vezano, zato jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo.

Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.

Pravila postopka, po katerem sodišče opravlja prisilno izvršitev terjatve na podlagi izvršilnega naslova, so določena v ZIZ. Le v primeru če ZIZ pravil nima, se na podlagi 15. člena ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporabljajo določbe ZPP. ZIZ kot specialni predpis za postopek izvršbe v 10. členu ureja vprašanje izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločitve izdane v postopku izvršbe, zato subsidiarna uporaba pravil ZPP, ki dopuščajo izredna pravna sredstva, v postopku izvršbe ne pride v poštev.

Namen podjemne pogodbe je, da mora biti delo izvršeno po določbah pogodbe in pravilih posla, podjemnik ga mora opraviti po pravilih stroke in običajih, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka se je zavezala pripraviti za tožnika projektno dokumentacijo, in to tako, ki bi tožniku omogočila izdajo gradbenega dovoljenja, torej tudi tako, ki bo skladna z zakonskimi in podzakonskimi zahtevami, ki urejajo to področje. Tožena stranka zavestno ni spoštovala predpisov in je izdelala delo, ki je neuporabno, zato je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe in zahteval vračilo danega.

ZIZ govori o sklepu o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, česar ni mogoče širiti na primere, ko je dolžniku naloženo plačilo denarne kazni.

Obnova postopka je dopustna samo v primeru, ko se v postopku izvršbe pridobi izvršilni naslov, to je v primeru, ko se začne postopek na podlagi verodostojne listine in pravnomočen sklep o izvršbi v naložitvenem delu predstavlja izvršilni naslov ter v primeru, kadar gre za pravnomočen sklep o izvršbi v postopku nasprotne izvršbe.

Iz plačilnega naloga jasno izhaja, da je tožnica ob plačilu navedla, da plačuje odškodnino. Ker je tožnica v postopku navedla, da druge škode, ki bi jo tožnica tožencu lahko oziroma morala plačati, ni bilo, toženec pa tej trditvi ni ugovarjal, je takšna navedba namena nakazila s strani tožnice dovolj določna in konkretna, da je mogoče šteti, da je tožnica z njo delno poravnala ravno obveznost, izterjevano v navedenem izvršilnem postopku Ig 242/2006.

Proti odločitvi pritožbenega sodišča, ki je pravnomočna, pa pritožba kot redno pravno sredstvo ni dopustna.

Ker je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi (prvi odstavek 35.člena ZIZ), je sodišče, ki je pristojno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo, pristojno tudi za odločanje o predlogu za samo izvršbo.

Obseg zahtevka po nasprotni izvršbi je omejen na vrnitev tistega, kar je v izvršbi dobljeno, zaradi česar ni mogoče zahtevati plačila zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, prav tako pa tudi ne nadaljnjih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sklep pomeni sklep iz četrtega odstavka 68. člena ZIZ, torej sklep o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo, na podlagi tega pravnomočnega sklepa pa bo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) šele lahko vložil predlog za izdajo sklepa o nasprotni izvršbi na podlagi 69. člena ZIZ.

Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo je pristojnost tisto sodišče, ki je opravilo izvršbo na podlagi predloga za izvršbo.

Sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa ni prekoračilo zahtevka dolžnika, saj načela dispozitivnosti z delno ugoditvijo zahtevku ni mogoče prekršiti.