41.a člen ZIZ

Upnik je v tem primeru uporabil postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Centralnim oddelkom za verodostojno listino, v katerem k predlogu za izvršbo ni priložena verodostojna listina, in se ni odločil za postopek na podlagi priložene menice. Ker listine v tem postopku niso bile priložene in posledično vročene dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi, je dolžniku breme uveljavljana ugovorov po meničnem pravu mogoče naložiti šele v nadaljnjem, kontradiktornem postopku, v katerem se bo presojalo, kateri so tisti ugovori po meničnem pravu, ki jih dolžnik, glede na njegovo mesto na menici in glede na položaj upnika iz menice, sploh lahko učinkovito uveljavlja.

Treba je upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za običajno izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč je predmetni postopek izvršba na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ. Tako kot upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, mora upnik pri tej vrsti izvršbe na podlagi verodostojne listine menico, na kateri temelji svoj izvršilni predlog, le-temu priložiti. Sklepi o izvršbi na podlagi priložene menice se tako ne izdajajo samodejno, sodišče predlog za izvršbo na podlagi priložene menice že v fazi dovolitve preizkusi po vsebini, tako na podlagi trditvene podlage v predlogu za izvršbo, kot tudi na podlagi izvršilnemu predlogu priložene menice in morebitnih drugih listin. Ker so torej zahteve do upnika glede trditvene in dokazne podlage v dovolitvenu fazi precej večje kot pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine, mora enako veljati tudi za zahteve do dolžnika glede obrazloženosti ugovora. Povedano še drugače, dolžnik hitreje doseže prag obrazloženosti ugovora pri običajni izvršbi na podlagi verodostojne listine kot pa pri izvršbi na podlagi priložene menice. Zgolj splošno zatrjevanje, da dolga ni, ne more predstavljati pravno relev

Pri obeh postopkih (tako pri tistem po 41. členu ZIZ kot pri tistem po 41.a členu ZIZ) pa velja določba prvega odstavka 61. člena ZIZ, kjer je predpisano, da znaša v meničnih (in čekovnih) sporih rok za ugovor tri dni.

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni imelo pravne podlage za odločanje o zahtevku na podlagi njegove poroštvene izjave, ker je tožeča stranka spor sprožila in ga vodila kot menični spor, na podlagi menice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila na podlagi menice, ki je bila izdana za zavarovanje terjatve po Pogodbi o izdaji garancije. V dopolnitvi tožbe pa je svoj tožbeni zahtevek temeljila tudi na poroštvenih izjavah tožencev. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da v postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, tožbo tvori predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo tožnikovo pripravljalno vlogo – dopolnitvijo tožbe, v kateri ta navede dejansko podlago toženčeve obveznosti. Možnost poplačila na podlagi menice pa ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi tudi druge oblike zavarovanja terjatve, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 41.a člena ZIZ, to upnika ne bi omejevalo, da vloži "klasični" izvršilni predlog pri Okrajnem sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino. Glede na navedeno ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nepredložitve izvirnika menice, tožbo zavreči. Iz obrazložitve popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje z njim popravilo tako, da je iz I. točke izreka sodbe izbrisalo besedno zvezo "v 3. točki izreka". Gre za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe pred tem sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Glede na to je očitno, da v nadaljevanju, ko je odločalo o izvršilnih stroških, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, ni več odločalo o prej razveljavljeni 3. točki izreka sklepa o izvršbi, temveč o stroškovnem delu zahtevka.

Kot podpis meničnega zavezanca šteje vsak materialni znak na menici, ki je namenjen identifikaciji osebe, ki je takšno stvar zapisala na papir skladno z običaji države.

Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se že začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj na podlagi določbe 43. člena ZIZ odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi o dolžnikovem ugovoru še ni bilo odločeno, je torej pritrditi stališču pritožbe, da odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi 43. člena ZIZ dolžniku ni nujno le v korist. S tem je namreč onemogočeno nadaljnje obravnavanje njegovega ugovora, kar po presoji Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje zato dolžniku ni mogoče odreči.

Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. V dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja identitete tožbenega zahtevka ukvarjalo zgolj s presojo identitete tožbenega zahtevka z vidika presojane pravne podlage zahtevka, spregledalo pa je, da tožeča stranka v sedaj obravnavani tožbi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na historičnem dogodku, ki je drugačen kot historični dogodek, ki je zaobsežen s pravnomočno sodbo IX Pg 724/2014.

Interpretacija zakonskih določb, po kateri bi z razveljavitvijo sklepa o izvršbi na podlagi menice, na podlagi katerega se je upnik uspel poplačati še pred pravnomočnostjo sklepa, odpadla podlaga v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ in bi bil dolžnik zaradi odpadle podlage upravičen zahtevati plačano nazaj, bi vodila do nevzdržne situacije. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki omogočajo poplačilo upniku še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi mu s takšno razlago dejansko onemogočile, da bi prejeto obdržal.

Dolžnik sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice ni izrecno uveljavljal ugovorov po meničnem pravu. Toda po presoji pritožbenega sodišča je smiselno uveljavljan ugovor litispendence kot procesni ugovor take narave, da je treba sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljaviti v dovolitvenem delu, postopek pa nadaljevati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ali je litispendenca podana ali ne, pa bo presojalo sodišče v pravdnem postopku.

Določba 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ se nanaša tudi na primere, v katerih je do upnikovega poplačila terjatve prišlo na podlagi kasneje razveljavljenega sklepa o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi priložene menice. Če uspe dolžnik v pravdnem postopku doseči razveljavitev sklepa o izvršbi (tudi) v naložitvenem delu in zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka, to pomeni, da je uspel dokazati, da upnikov tožbeni zahtevek (zahtevek v predlogu za izvršbo) ni bil utemeljen, v takšnem primeru pa je upravičen do odprave zase neugodnih pravnih posledic, ki so mu nastale zaradi izvršitve sklepa o izvršbi še pred njegovo pravnomočnostjo.

Pritožba tožeče stranke neutemeljeno vztraja pri stališču, da izpolnitev pogodbe predstavlja trenutek, ko je pridobila dovoljenje X za uporabo tirov, ne pa zaključek gradbenih del. Res je, da je bil končni cilj sklenitve pogodbe usposobitev tirov in kretnice za vožnjo do poslovnega objekta tožeče stranke. To pa še ne pomeni, da je tožena stranka zamujala z izvedbo del. Postopek internega tehničnega pregleda opravljenih del pred komisijo X je potekal po poteku roka iz tretjega člena pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v pogodbi glede roka za izvedbo gradbenih del jasno dogovorili, da bo izvajalec pričel z deli 25. 2. in jih dokončal najkasneje 26. 3. 2009. Tožena stranka je v tem roku gradbena dela dokončala, kar potrjuje zapis v gradbenem dnevniku. Rok za izvedbo del v tretjem členu pogodbe tudi v povezavi s 5. členom pogodbe ne vsebuje dogovora med strankama, da se je tožena stranka do takrat zavezala pridobiti tudi potrebna dovoljenja X. Takšen dogovor bi bil tudi sicer premalo določen, saj bi bil vezan na ravnanja oziroma opustitve tretjih.

V primeru, ko se izvršilni postopek začne na podlagi menice, po ugovoru toženca pa se postopek nadaljuje v pravdi, tožnik sme uveljavljati drugo pravno podlago za uveljavljanje svojega tožbenega zahtevka (poroštvo).

Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, t.j. na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj (ki so bila v trenutku umika še v teku) Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe in nima nobenega vpliva na veljavnost oziroma pravnomočnost kondemnatornega dela sklepa o izvršbi niti ni z njim v relevantni zvezi. Sklep o ustavitvi izvršbe v primeru, ko je postopek odločanja o pravnih sredstvih še v teku, pomeni le konec oprave izvršbe in ne izvršilnega postopka v celoti. Izvršilni postopek se v takšnem primeru v celoti konča šele s pravnomočno odločitvijo o pravnih sredstvih, ki so bila do trenutka ustavitve izvršbe že vložena, pa o njih še ni bilo odločeno. Četudi je sklep o izvršbi na podlagi menice mogoče izvršiti pred njegovo pravnomočnostjo, je izvršba dopustna (opravičena) le pod pogojem, da sklep o izvršbi kasneje postane pravnomočen.

V obravnavani zadevi bi v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, saj je upnik gospodarska družba, dolžnik pa samostojni podjetnik posameznik, zaradi česar je izpolnjen kriterij iz 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Prvi odstavek 41.a člena ZIZ upniku daje možnost, da pri sodišču iz četrtega odstavka 40.c člena ZIZ vloži predlog za izvršbo na podlagi priložene menice, kot verodostojne listine. Sodišče, na katerega napotuje navedena določba, je sodišče, ki je (za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku) na prvi stopnji krajevno pristojno po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.

Samo dejstvo, da je bil menični obrazec (blanket) fotokopiran, ne vpliva na veljavnost menice, v kolikor le ta vsebuje vse z ZM določene bistvene sestavine oziroma sestavne dele (načelo pisnosti).

Izjema od pravila iz prvega odstavka 40.c člena ZIZ, po katerem je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, pride v poštev le, kadar bi v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice veljala pravila postopka v gospodarskih sporih.

Izjema od pravila iz prvega odstavka 40. c člena ZIZ, po katerem je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, prihaja v primeru izvršbe na podlagi priložene menice kot verodostojne listine v poštev le, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih po 481. členu ZPP (prvi odstavek 41. a člena ZIZ).

Pomembno je predvsem, da upnik sam označi transakcijski račun, na katerega naj se izterjani znesek nakaže, ne pa da bi moralo sodišče iskati številko računa. To plačilo je prinosnina, zato mora biti povsem jasno, na kateri račun naj se znesek nakaže, da bo izpolnitev pravilna. Že jezikovno in logično pa je jasno, da je prvi narok lahko samo eden, vsi nadaljnji ne more biti več prvi. Po preložitvi ne more več iti za prvi narok. Prvi narok za glavno obravnavo je tako samo dejansko prvi narok. Če tožena stranka meni, da menice S. d.o.o. ne bi smel indosirati zaradi neobstoja terjatve, bi to morala uveljavljati proti S. d.o.o., kot gospodarski subjekt pa se zaveda ali bi se vsaj morala zavedati pomena menice in njenih posledic, še posebej če je menica indosirana (kot je v menični izjavi izrecno dovolila), in zato proti indosatarju ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja. Zastaranje terjatve po osnovnem poslu je ugovor iz temeljnega razmerja, ki pa ga tožena stranka zoper tožečo stranko ne more uveljavljati.

Podlaga za prisilno izterjani znesek v izvršilnem postopku je bil sklep o izvršbi in z njegovo razveljavitvijo je odpadla podlaga, po kateri je tožena stranka znesek prejela. Možnost rubeža in prenosa dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet že takoj po izdaji sklepa o izvršbi, je bila z novelo ZIZ sprejeta zaradi dosege hitrejše in učinkovitejše izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine in ne zato, da upniku v primeru ugovora dolžnika ni potrebno izkazovati utemeljenosti svoje terjatve.