70. člen ZIZ

V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku. Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo. Stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.

Pri materialnem pobotu dolžnik ugovarja, da upnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota. Če je takšen ugovor podan, sodišče poleg pogojev iz 311. člena OZ (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost) ugotavlja tudi, ali je dolžnikova terjatev obstajala in ali je bila na pravno veljaven način izjavljena pobotna volja. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. V postopku nasprotne izvršbe se namreč obstoj in zapadlost terjatve ne more ugotavljati.

V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.

Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določilo 195. člena OZ pri odločanju o nasprotni izvršbi ni treba uporabiti, saj taka razlaga ni skladna s pravico do enakega varstva pravic (22. člena Ustave). Nedopustno bi bilo nuditi različno sodno varstvo za primere neupravičene obogatitve, ko je do prehoda premoženja brez temelja prišlo zunaj postopka, in za primere prehoda v okviru izvršilnega postopka zaradi prisilne izvršbe (primerjaj stališče v 12. točki obrazložitve Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-270/01 z dne 19. 2. 2004 o dolžnosti sodišča, da glede instituta nasprotne izvršbe zavzame ustavnoskladno razlago, primerjaj tudi Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 4020/2005 z dne 19. 10. 2005). V postopku nasprotne izvršbe se namreč ne nudi drugega sodnega varstva, kakršno bi se sicer uveljavljalo v pravdnem postopku glede neupravičene obogatitve. Zakonodajalec je zgolj iz razloga ekonomičnosti predpisal obvezen poenostavljen postopek, ki se ga lahko predlaga v roku leta dni po končanem izvršilnem postopku (drugi in četrti odstavek 67. člena ZIZ).

ZIZ v 67. členu res (eksplicitno) navaja primere, v katerih lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, in pri tem ne razlikuje med različnimi vrstami terjatev. Vendar pa ta zakon tudi za primer, če bi bili podani vsi pogoji za nasprotno izvršbo, ki jih določa citirana določba, v 70. členu določa izjemo, zaradi katere nasprotna izvršba ni mogoča. Gre za primere, kadar so glede predmeta, katerega vrnitev se zahteva, nastale take stvarne in pravne spremembe, da vrnitev tega predmeta ni več mogoča.

Tožnica zaradi neutemeljene tožbe za odpoved stanovanjskega razmerja in zaradi tudi kasneje nepravilnega ravnanja tožene stranke ne more biti na slabšem, kot bi bila, če do teh ravnanj tožene stranke ne bi prišlo. Zato je treba izhajati iz situacije, kakršna bi morala biti. Tožnica bi na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona morala biti imetnica stanovanjske pravice vsaj na stanovanju, ki je enakovredno prejšnjemu stanovanju, iz katerega je bila prisilno izseljena na podlagi izvršilnega naslova, ki je kasneje odpadel. Zato utemeljeno zahteva ne samo izročitev enakovrednega stanovanja, ampak tudi njegov odkup po 117. členu SZ.