VSL Sodba II Cp 1578/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so pri solastninskem deležu nepremičnine parc. št. 296/1, k. o. ... do ½, neveljavno vknjižene izvedene pravice in zaznambe, in sicer hipoteka, zaznambi izvršbe ter zaznambi spremembe pri hipoteki (I. točka izreka); da se pri tožničinem solastnem deležu do ½ na nepremičnini parc. št. 296/1, k. o. ... vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbrišejo izvedene pravice iz I. točke izreka sodbe (II. točka izreka); da 1. 8. 2000 sklenjena darilna pogodba med pokojnim A. A. in tožnico ter odsvojitev nepremičnin do ½ parc. št. 296/1, k. o. ... nima pravnega učinka proti toženki v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 540/96 z dne 7. 6. 2001 (III. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 4.311 EUR tožničinih pravdnih stroškov, tožnica pa mora toženki povrniti znesek 2.162,21 EUR, obe v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Toženka s pritožbo izpodbija odločitev v I. II. in IV. točki izreka ter uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa, da ga v celoti zavrne.

Poudarja, da je tožnica v izvršilnem postopku zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, določen v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)², zato tudi z vložitvijo izbrisne tožbe ne more doseči izbrisa hipotek in zaznamb, ki so bile vknjižene v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi izvršbe na nepremičnino. Ne gre za smiselno enako situacijo kot v primeru uveljavljanja izločitvene pravice v stečajnem postopku, ko je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti 7. 11. 2019 odločilo, da sta tretji odstavek 310. člena in tretji odstavek 311. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)³ v neskladju z Ustavo RS, ker pomenita razlikovanje med izločitvenimi upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo v stečajni postopek, in izločitvenimi upniki, ki izločitveno pravico prijavijo, pa zamudijo rok za vložitev tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. V konkretnem primeru so bile sporne hipoteke in zaznambe vknjižene v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Skladno s sodno prakso z izbrisno tožbo ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, razen kadar tožnik ni imel možnosti sodelovati v postopku. Tožnica je sodelovala v izvršilnem postopku. Vložila je ugovor tretjega, 30 dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pa je po lastni krivdi zamudila. Gre za zamudo prekluzivnega roka, s katero tretji po samem zakonu izgubi pravico sklicevanja na nedopustnost izvršbe. Tožnica ne more potem, ko je zamudila rok, z drugimi sredstvi zasledovati enakega cilja, kot bi ga lahko dosegla z vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V primeru U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019 je bilo ugotovljeno, da posledica izločitvene pravice ni nujen ukrep za zagotovitev cilja hitrosti stečajnega postopka, kar pa še ne pomeni, da bi imela tudi v izvršilnem postopku lastninska pravica tretjih v vseh primerih prednost pred ostalimi pravicami. V tem primeru določba tretjega odstavka 65. člena ZIZ sploh ne bi bila uzakonjena. Vrhovno sodišče je že odgovorilo, da ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali zamuda roka tretjega, ki je z javno listino že izkazal lastninsko pravico na predmetu izvršbe, upniku omogoča poseg v lastninsko pravico na predmetu, ki ne pripada dolžniku. Zamuda prekluzivnega roka pomeni izgubo pravice. Pri izbrisni tožbi gre za odločanje o že razsojeni stvari. Čeprav odločitev o ugovoru tretjega temelji zgolj na upnikovem nasprotovanju, gre vseeno za (že) razsojeno stvar, če tretji v roku ne začne pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Po zamudi roka izvršilno sodišče o ugovoru ne bi ponovno odločalo. Pravnomočna odločitev, da je izvršba na nepremičnino dopustna, po sami naravi vsebuje tudi odločitev, da je hipoteka, ki je na nepremičnini vpisana na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, utemeljena. Zemljiškoknjižno sodišče namreč po uradni dolžnosti odloči o zaznambi sklepa o izvršbi in hkrati odredi tudi vknjižbo hipoteke. Izbrisno tožbo je zato treba zavreči. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je z izbrisno tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižb izvedene pravice (hipoteke) in zaznambe izvršbe ter izbris izvedene pravice in zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi pri tožničinem solastnem deležu do ½ na nepremičnini parc. št. 296/1, k. o. ... Navaja, da je lastnica navedene nepremičnine ter je solastnino v deležu do ½ pridobila 10. 6. 2004 – še pred izdanim sklepom o izvršbi –, in sicer na podlagi darilne pogodbe z dne 13. 10. 2000, sklenjene s sedaj že pokojnim možem A. A., ki je bil tudi toženkin dolžnik. Čeprav se v zemljiško knjigo ni vpisala, je na podlagi darilne pogodbe pridobila stvarnopravna upravičenja, ki predstavljajo oviro za kasnejšo izvršbo ter vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršbe v korist toženke.

6Toženka je vložila nasprotno tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio pauliana), s katero je zahtevala ugotovitev, da nasproti njej predmetna darilna pogodba, sklenjena med tožnico in njenim možem A. A. kot dolžnikom, nima pravnega učinka.

7Med pravdnima strankama so sporna in bistvena za odločitev naslednja pravna vprašanja: (1) ali je tožnica zaradi zamude roka za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe med izvršilnim postopkom prekludirana pri uveljavljanju stvarnopravnih upravičenj na navedeni nepremičnini, (2) ali lahko konkretni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo ter (3) ali je bilo o stvari že pravnomočno odločeno.

8Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženkinega ugovora, da gre med pravdnima strankama za že pravnomočno razsojeno stvar. Presoja o pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če sta podani istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Za določitev spornega predmeta sta pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje.⁴ Pri individualizaciji spora oziroma tožbenega zahtevka je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in njeno dejansko podlago. Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodne odločbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.⁵ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica svoj zahtevek opira na ista pravna dejstva in historični dogodek kot v izvršbi. Vendar trditve iz ugovora tretjega o nedopustnosti izvršbe niso bile predmet vsebinske presoje, temveč je bil ugovor zavrnjen le na podlagi upnikovega nasprotovanja (prim. drugi odstavek 65. člena ZIZ).

9Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvega sodišča, da v konkretnem sporu ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Ne gre za pravno razmerje, ki bi bilo po vsebini in nastanku enako kot v konkretni pravdi. V izvršilnem postopku je toženka uveljavljala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, medtem ko v konkretnem sporu zahteva izbris izvedenih pravic in zaznamb v zemljiški knjigi zaradi materialno neveljavnega vpisa. Gre za drugačen tožbeni predlog,⁶ ki ima sicer osnovo v istem historičnem dogodku, vendar na deloma drugačni dejanski podlagi, in po svoji naravi ni istoveten uveljavljanim ugovorom tožnice v izvršbi, ki vsebinsko niti niso bili predmet presoje. Pravilna je pritožbena navedba, da v primeru ponovne vložitve ugovora tretjega zoper izvršbo sodišče o njem ne bi znova odločalo. Vendar pritožba spregleda, da konkretni postopek ni izvršilni postopek, tožnica pa s tožbo zahteva nekaj drugega kot v izvršbi – izbris vknjižb izvedenih pravic in zaznamb. Razlogovanje pritožbe, da gre v obeh zadevah za enak zahtevek in je bilo o zahtevku že razsojeno (ugovor res iudicata), je zato zmotno.

10Čeprav tožnica po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku ni pravočasno vložila tožbe za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, s svojim zahtevkom v tej pravdi ni prekludirana. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019. Iz nje izhaja, da pomeni prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, pravna posledica prenehanja izločitvene pravice pa ni nujen ukrep za zagotovitev cilja hitrosti postopka. Takšna zakonska ureditev po presoji Ustavnega sodišča pomeni prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Čeprav gre pri uveljavljanju izločitvene pravice v stečajnem postopku za določene podobnosti kot v izvršilnem postopku pri uveljavljanju ugovora tretjega na predmetu izvršbe (da ima pravico, ki preprečuje izvršbo), za odločitev v konkretnem sporu argument a simili ad simile niti ni potreben, saj v obravnavani zadevi zakon ne določa, da lastninska pravica ali stvarnopravna upravičenja tretjega prenehajo, če ne vloži pravočasno tožbe za nedopustnost izvršbe. Tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP je določal enomesečni rok za vložitev tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. V primeru zamude navedenega roka je izločitvena pravica prenehala. ZIZ pa ne določa, da bi v primeru zamude roka za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe lastninska pravica ali stvarnopravna upravičenja tretjega na predmetu izvršbe prenehala.

11ZIZ sicer določa, da mora tretji v pravdi za nedopustnost izvršbe istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu, in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi (drugi odstavek 60. člena v zvezi z šestim odstavkom 65. člena ZIZ). Vendar te določbe ni moč razumeti na način, da s tem na predmetu izvršbe preneha tudi sama lastninska pravica ali pravica v pričakovanju. V izvršilnem postopku ali v pravdi za nedopustnost izvršbe tretji ugovorov za nedopustnost izvršbe ne more več uveljavljati, kar pa ne pomeni, da s tem izgubi stvarnopravna upravičenja in na predmetu, na katerem ima lastninsko pravico, ne more zahtevati izbrisa materialno neveljavne vknjižbe. Pritožbeno sodišče zato sledi argumentaciji sodišča prve stopnje, da opustitev vložitve tožbe za nedopustnost izvršbe v predpisanem roku v konkretnem primeru ne more imeti za posledico izgube pravic tožnice do sodnega varstva, ki ga uveljavlja z izbrisno tožbo. S takšno razlago bi preveč rigorozno posegli v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in zanjo tudi ni podlage v zakonskih določbah.

12Tožnica je tožbeni zahtevek uveljavljala z izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).⁷ Nesporno je, da je toženka pridobila hipoteko in vpis zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi na podlagi izvršilnega postopka. Gre za prisilno hipoteko, zato se toženka na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati⁸, izbrisna tožba pa je načelno dopustna.⁹ Zakon v tretjem odstavku 243. člena ZZK-1 izrecno ureja, da se lahko z izbrisno tožbo izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, če je bila izpodbijana vknjižba dovoljena na podlagi pravnomočne ali dokončne odločbe in je bila kasneje spremenjena, tako da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena. Sodna praksa¹⁰ in teorija¹¹ sta zavzeli stališče, da je za izbrisno tožbo po tretjem odstavku 243. člena ZZK-1 aktivno legitimiran le tisti, ki je imel možnost sodelovati v postopku izdaje odločbe, ki je podlaga za sporno vknjižbo oz. je imel možnost proti odločbi vložiti izredno pravno sredstvo. Tretji odstavek 243. člena ZZK-1 se namreč lahko nanaša le na osebo, na katero se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za sporno vknjižbo.

13Konkretne okoliščine primera so specifične, saj so bile sporne pravice in pravna dejstva vpisana v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Tožnica v izvršilnem postopku ni bila stranka postopka, ampak zgolj udeleženka (4. in 5. točka 16. člena ZIZ), ki je imela pri izdaji sklepa o izvršbi le omejene možnosti sodelovanja v okviru vložitve ugovora tretjega. Ugovor je tudi vložila, nadaljnje pravice pa bi morala uveljavljati v pravdi. V izvršilnem postopku na ostala dolžnikova procesna dejanja ni imela vpliva. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o njenem položaju v izvršbi, ki ne dopušča sklepanja, da je v postopku sodelovala kot stranka postopka, zato tretji odstavek 243. člena ZZK-1 ni uporabljiv.

14Sodna praksa je že zavzela stališče o neutemeljenosti razloga, da določba prvega odstavka 243. člena ZZK-1 ne bi urejala (tudi) spornih vknjižb, ki temeljijo na odločbi državnega organa.¹² Tudi v teoriji je zaslediti zavzemanje za nekoliko širše dopuščanje aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe, saj je knjižni pridobitelj lahko le slaboverna oseba.¹³ Po mnenju teorije v 243. členu ZZK-1 tudi ni ovir, ki bi izvenknjižnemu pridobitelju preprečevale vlaganje izbrisne tožbe. Izvenknjižnemu pridobitelju je treba dopustiti izbiro, na kakšen način bo uveljavljal kršitev svojih pravic na nepremičnini.¹⁴

15Tožnica je v času izdaje sklepa o izvršbi, torej že v trenutku zaznambe izvršbe, imela izpolnjene vse formalne pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, razen vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Polni (civilnopravni) lastninski pravici na spornem deležu nepremičnine se je torej močno približala, ni pa je (takrat) še dosegla. Ustavno sodišče je pri tehtanju kršitve ustavne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS v njenem vidiku pravice do učinkovite izvršbe, in pričakovani lastninski pravici v sklopu kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, dalo prednost zadnji. Pojasnilo je, da je pričakovana lastninska pravica na nepremičnini varovana s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. V okoliščinah primera namreč ustreza ustaljeni opredelitvi ustavno varovanih pričakovalnih pravic: konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine, ki mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev.¹⁵ Sodna praksa je že podrobno pojasnila¹⁶, zakaj je v takem položaju treba lastniku v pričakovanju priznati, da ima stvarnopravna upravičenja v takem obsegu, da to preprečuje izvršbo na nepremičnino za dolg prejšnjega lastnika. Vknjižba spornih izvedenih pravic in zaznamb je bila tako že v času vknjižbe neveljavna iz materialnopravnega razloga. Vendar pa je vknjižba temeljila na pravnomočni sodni odločbi. Pravnomočnost, ki je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, pa je močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe. Z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.¹⁷

16V obravnavanem primeru gre torej za kolizijo med ustavno pravno kategorijo pravnomočnosti sodnih odločb, ki je eden od vidikov ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) na eni strani, in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče mora z ustavnopravnega vidika preveriti odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločalo o tem, kateremu od nasprotujočih si upravičenj glede solastniškega deleža nepremičnine je treba dati prednost. Obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic je treba zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Po presoji pritožbenega sodišča institut pravnomočnosti v izvršilnem postopku nima povsem enakega pomena kot v pravdnem postopku. Tudi v izvršilnem postopku sklep o izvršbi postane pravnomočen, vendar ne v enakem smislu kot sodba v pravdnem postopku. S sklepom o izvršbi sodišče dovoli opravo izvršbe z določenim izvršilnim sredstvom. Izvršilni postopek je nepravdni postopek, sklep o izvršbi pa ni sodba, s katero bi sodišče meritorno zaključilo spor. Sklep o izvršbi je izdan v začetni fazi nepravdnega postopka, zato ni izključeno, da sodišče kasneje izvršbo ustavi, če ugotovi, da zanjo niso izpolnjeni pogoji.¹⁸ Eden od bistvenih pogojev izvršilnega postopka je, da sodišče ne sme prodati nepremičnine, ki je očitno v lasti nekoga drugega. Dopustnosti posega v pravico do lastnine ni mogoče utemeljiti s tem, da upnik dobi poplačano svojo terjatev in slednje ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik.¹⁹

17Na drugi strani je pomembno spoštovanje enega ključnih elementov vladavine prava, načela pravne varnosti, ki med drugim zahteva, da se odločitve sodišč, ko je bilo neko sporno vprašanje dokončno rešeno, ne postavlja več pod vprašaj. Zagotavljanje pravne varnosti zahteva spoštovanje načela res iudicata in pravnomočnosti sodnih odločb, iz katerih izhaja, da stranka praviloma, če ni posebnih okoliščin, ne more zahtevati ponovnega preverjanja takih odločb na način, da bi dobila neke vrste drugo možnost.²⁰ Vendar ravno s pravnomočnim sklepom o izvršbi pravno razmerje še ni dokončno rešeno, upniku pa s takšnim sklepom niso dokončno zagotovljene pravice. Prav tako je položaj tretjega v izvršilnem postopku kot udeleženca specifičen, ni stranka postopka v klasičnem pomenu, svoje pravice pa lahko le omejeno uveljavlja. Že določba drugega odstavka 65. člena ZIZ kaže na specifičnost postopka, ko sodišče ugovor tretjega zavrne brez vsebinske presoje, zgolj na podlagi formalne izjave (brez obrazložitve) upnika v danem roku, da ugovoru nasprotuje. Pri tehtanju obeh pravic, upoštevaje vse navedene okoliščine v konkretnem primeru, zato po presoji pritožbenega sodišča pravica do zasebne lastnine prevlada nad pravico do sodnega varstva, saj pravnomočnost sklepa o izvršbi po svoji naravi nima takšne kvalitete kot pravnomočna sodba. Možnost sodelovanja tožnice v izvršilnem postopku tako niti ni bistvena, saj pravnomočnost sklepa o izvršbi ne more biti zadosten argument za izgubo lastninske pravice tretjega, ki sploh ni v pravnem razmerju z upnikom.

18Toženka ob pridobitvi izvedenih pravic in zaznamb ni bila dobroverna, tožnica pa je že pred pridobitvijo prisilne hipoteke razpolagala z veljavnim ter popolnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, na podlagi katere bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo, s čimer je pridobila pričakovano pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu. Kasneje je tudi vknjižila svojo solastninsko pravico v zemljiški knjigi. Vknjižba izvedenih pravic in zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi je bila zato že ob samem vpisu neveljavna iz materialnopravnega razloga. Kljub pravnomočnemu sklepu o izvršbi, ki ni bil razveljavljen ali spremenjen, pa je treba dati prednost ustavni pravici tožnice do zasebne lastnine ter ji z izbrisno tožbo omogočiti uveljavitev njenih pravic.

19Toženka zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi zaključka, da tožnica v izvršilnem postopku ni sodelovala in je zato izbrisna tožba dopustna. Tudi sodišče prve stopnje je ob tehtanju ustavno varovanih pravic glede na konkretne okoliščine pravilno dalo prednost tožničini pravici do zasebne lastnine ter utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na izbris neveljavnih vknjižb.

20Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen istega zakona).

21Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 - s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 51/98 - s spremembami in dopolnitvami.
³ Ur. l. RS, št. 126/07 - s spremembami in dopolnitvami.
⁴ D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 161-162.
⁵ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013.
⁶ V izvršilnem postopku tožnica sicer ni podala tožbenega predloga, ki že po naravi stvari ni mogoč, ampak je svoj zahtevek uveljavljala v obliki ugovora tretjega.
⁷ Ur. l. RS, št. 58/03 - s spremembami in dopolnitvami.
⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03-2 z dne 27. 1. 2005.
⁹ Tretji odstavek 244. člena ZZK-1 določa, da zoper dobroverno osebo izbrisna tožba ni dopustna.
¹⁰ Prim. sodbo VSRS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013.
¹¹ Prim. M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 511.
¹² Prim. sodbo VSL II Cp 20/2018 z dne 4. 7. 2018.
¹³ M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 57 in tretji odstavek 244. člena ZZK-1.
¹⁴ Prim. M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 58.
¹⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-9/16-15 z dne 15. 11. 2018.
¹⁶ Prim. sodbo VSRS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012.
¹⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011.
¹⁸ Prim. sklep VSL I Ip 2301/2018 z dne 27. 9. 2018.
¹⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03-2 z dne 27. 1. 2005.
²⁰ Prim. sodbo ESČP Ryabykh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003.