VSL Sodba I Cp 1193/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 2699/2018, na premičnine LCD TV Sony in hišni kino Bose^,1 ki so bile 30. 11. 2018 zarubljene na naslovu Ulica 1, ni dopustna (I). Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 648,65 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II).

2Toženka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.² Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni dopustno širiti zakonskega določila drugega in tretjega odstavka 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)³ tudi na upnika, ker v zakonskih določbah ni zapisano, da te določbe veljajo tudi za upnika. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, ne izhaja iz sodbe VSL II Cp 1337/2016, na katero se sklicuje sodišče v sodbi. Toženka je v pripravljalni vlogi 29. 8. 2019 predlagala, da se zasliši dolžnika in tožnico, da bi se ugotovilo, ali je bilo lastništvo premičnin preneseno na dolžnika, ker teh dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z računi in potrdilom o plačilu. Tožnica in dolžnik sta razvezana zakonca, ki sta dolžna skrbeti za njune otroke, toženka pa je zatrjevala, da gre pri teh premičninah za kompenzacijo pri razdelitvi skupnega premoženja med tožnico in dolžnikom. Stališče sodišča, da so bile te trditve in dokazi dani prepozno, je zmotna, s tem, da je sodišče v zvezi s temi dejstvi izvedlo zaslišanje tožnice in dolžnika. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo oziroma zgolj pavšalno. Dolžnik in tožnica na zaslišanju nista želela odgovoriti na ta vprašanja v zvezi s skupnim premoženjem. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo le navedbe tožnice, da so bile premičnine kupljene za otroke, ki polovico časa preživijo pri dolžniku.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev pravdnega postopka na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev postopka na katere opozarja pritožba. Prepozne so bile navedbe toženke, ki jih je dala na naroku 2. 10. 2019. Prekluzijo, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ za dolžnika, velja tudi za tretjo osebo, ker šesti odstavek 65. člena ZIZ določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ.⁴ Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe. Sodišče prve stopnje je toženko opozorilo, da lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze najkasneje še v prvi pripravljalni vlogi, ko ji je vročilo prvo pripravljalno vlogo tožnice. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile prepozne navedbe, ki jih je toženka dala na naroku 2. 10. 2019, s katerimi je zatrjevala, da je toženka zarubljene predmete izročila dolžniku v last kot del pravnega posla ob razdelitvi skupnega premoženja.

6Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka tudi ob upoštevanju teh trditev, ni dokazala, da bi med dolžnikom in tožnico obstajal pravni posel o delitvi skupnega premoženja, na podlagi katerega bi dolžnik prejel v last sporne premičnine.

7Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, na podlagi katerih je ugotovilo, da so premičnine last tožnice, čeprav se nahajajo v stanovanju dolžnikove partnerke, kjer prebiva dolžnik, občasno pa tudi otroci od tožnice in dolžnika, ko so pri dolžniku na stikih. Priloženi predračuni, računi, dokazila o plačilu, so dokazi, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice, da je premičnine kupila za svoje otroke, ki so vsak drug teden na stiku pri dolžniku. Pomembna je ugotovitev, ki jo pritožba ne izpodbija, da je življenjska skupnost med tožnico in dolžnikom razpadla dve leti pred nakupom premičnin. Glede na izvedene dokaze, je prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je tožnica izročila premičnine dolžniku kot del pravnega posla (kompenzacije) ob razdelitvi skupnega premoženja. Tudi pritožbeni očitek, da tožnica in dolžnik nista o tem želela izpovedovati, je glede na izpovedbi tožnice in dolžnika, neprepričljiv in preveč pavšalen, da bi terjal podrobnejši odgovor, v nobenem primeru pa ne ustvarja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.⁵

8Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožnica, ki je vložila odgovor na pritožbo, ki pa glede na vsebinske razloge in glede na okoliščine konkretnega primera, ni bil potreben, ker ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.

¹ V nadaljevanju premičnine.
² Iz nadaljnje vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da toženka izpodbija sodbo tudi zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka.
³ Pritožba zmotno navaja 66. člen ZIZ.
⁴ Glej sodbo VSL II Cp 1337/2016, na katerega se je sodišče prve stopnje v sodbi utemeljeno sklicevalo, ko je pojasnjevalo razloge zaradi katerih je bila toženka s svojimi navedbami, ki jih je dala na naroku prekludirana.
⁵ Toženkine trditve, da so premičnine del kompenzacije v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, so temeljile zgolj na domnevi, da je bilo skupno premoženje nesorazmerno razdeljeno, kar pa ni dokaz, ki bi ob upoštevanju ostalih dokazov (8. člen ZPP), lahko izpodbil pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nenazadnje so bile tudi trditve o nesorazmerno razdeljenem premoženju med tožnico in dolžnikom premalo konkretne in nepodprte z relevantnimi dokazi.