VSL Sodba II Cp 724/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnin vozila Turatello reg. št. ... nedopustna in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 3190 I 2372/2019 z dne 9. 7. 2019 v tem delu razveljavi. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 902,77 EUR.

2Zoper navedeno sodbo se je v celoti in pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, v obeh primerih s stroškovno posledico za toženo stranko.

Kot bistveno navaja, da je odločitev sodišča nezakonita in neutemeljena. Uveljavlja kršitev pravil postopka in sicer najprej 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da se v postopku za nedopustnost izvršbe smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 59. in 60. člena ZIZ in so določbe ZIZ specialne glede na določbe 286. člena ZPP. Poleg tega navedeno ne pomeni, da je dopustno strankam kršiti pravico do izjave in sprejeti sodbo presenečenja v nasprotju z namenom in vsebino postopka, navedbami in dokazi strank. Sodišče je zato v dokaznem postopku nepravilno kot prepozno zavrnilo dokaze, ki so bili predloženi v pritožnikovi 2. in 3. pripravljalni vlogi. Poleg tega je sodnica na začetku obravnave jasno izjavila, da gre samo in izključno za vprašanje ali je bilo za prikolico plačano, o ugotavljanju nedopustnega nagiba tekom postopka pa nikakor ni opozorila stranke in zato gre za sodbo presenečenja. Pritožnik ni vedel, kaj sodišče šteje za relevantno za odločitev, in je skladno s tem, kar mu je bilo znano, podal navedbe in dokaze. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Nepravilno je ugotovilo, da je tožena stranka uveljavljala nedopustnost nagiba. Trditev ali dokazov v zvezi s tem ni podala in je sodišče samo vzpostavilo „konstrukt“, posledica česar je sodba presenečenja. Namen pritožnika, da tožena stranka terjatve ne bo dobila poplačane, ni z ničemer dokazan. Izpostavlja, da tožena stranka v postopku ni prerekala navedeni vrednosti prikolice, zato gre za lastne zaključke in ugotovitve sodnice, da je prikolica vredna 200,00 EUR. Glede na takšno vrednost pa prenos lastništva tudi ne more predstavljati dejanske nevarnosti, da dolžnik ne bi dobil poplačane terjatve v izvršilnem postopku. S plačilom 3.690,00 EUR se je zmožnost poplačila toženčeve terjatve povečala in ne zmanjšala. O tem, ali je kupnina na računu dolžnika, pa sodišče ni izvedlo nobenega dokaza oziroma navedb in dokazov strank sploh ni dopustilo. Dokazano tako ni, da se je pritožnik želel izogniti poplačilu. Pritožnik z nakupom prikolice dva meseca pred začetkom postopka izvršbe tudi ni storil ničesar nedopustnega oziroma nezakonitega. Tožeča stranka je tretja oseba in zato dokaza o tem, da je bila izvršba na TRR dolžnika neuspešna, ne more predložiti. Zmoten je tudi zaključek sodišča kaj je bil razlog za prodajo in nakup prikolice. Končno pritožnik predlaga, da v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje kot bistveno ugotavlja, da je bila 2. 7. 2018 izdana zamudna sodba, na podlagi katere je bil dolžnik A. d. o. o. dolžan toženi stranki plačati 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 3.083,99 EUR stroškov postopka, ki je postala pravnomočna 12. 3. 2019. Zakoniti zastopnik tožeče stranke B. in dolžnika A. je ista oseba C. C. Družbi A. in B. sta 11. 4. 2019 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka kupila vse zaloge prodajalca na dan 11. 4. 2019 in sporno prikolico. Zaloge so znašale 2.824,00 EUR, prikolica pa 200,00 EUR. V času rubeža v registru prikolica še ni bila vpisana na tožečo stranko.

6Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje zatrjevanih kršitev pravil postopka ni zagrešilo. Pritožbene trditve, da je sodba neobrazložena, nerazumljiva in so razlogi v njej sami s seboj v nasprotju ter je zato sodišče kršilo tudi pritožnikovo pravico do pravnega sredstva in poseglo v njegovo pravico do poštenega sojenja ter učinkovitega pravnega varstva, ki jo sicer zagotavlja 6. in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah, so pavšalne in zato neupoštevne. Pritožnik tudi zmotno meni, da prekluzija, ki jo določata drugi in tretji odstavek 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za dolžnika, ne veljajo tudi za tretjo osebo. Šesti odstavek 65. člena ZIZ namreč določa, da se v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, ki jo sproži tretji, smiselno uporablja tudi 60. člen ZIZ. Tretji odstavek 60. člena ZIZ določa, da nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Navedene omejitve veljajo tudi za upnika, ki je tožen v pravdnem postopku na nedopustnost izvršbe. Na navedene omejitve je sodišče prve stopnje obe stranki pravočasno opozorilo. Glede na navedeno vsebino citiranih določb je zmotno stališče pritožbe, da je 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) specialnejši do določb ZIZ. Navedeni člen v pravdi za nedopustnost izvršbe, ki jo sproži tretji, ni uporabljiv (II Cp 1337/2016 in I Cp 1193/2020). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo kot prepozne dokaze, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v 2. in 3. pripravljalni vlogi.

7Pritožba tudi s trditvami, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri izvrševalo svoje pojasnilne dolžnosti iz 285. člena ZPP, pritožbenega sodišča ne prepriča. Trditev, da je sodnica na začetku obravnave javno izrazila, da gre samo in izključno za vprašanje ali je bilo za prikolico plačano, ni izkazana. Zatrjevane izjave sodnice ni moč razbrati iz zapisnika o glavni obravnavi. Glede na trditve tožene stranke tako v odgovoru na tožbo kot tudi v 1. pripravljalni vlogi pa potrebe po tem, da se tožečo stranko posebej opozarja na zatrjevani nedopustni nagib, tudi ni bilo. Glede na to, da je tožena stranka tako v odgovoru na tožbo kot v 1. pripravljalni vlogi uveljavljala nedopustnost nagiba tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče samo vzpostavilo v zvezi s tem „konstrukt“. Izpodbijana sodba zato tudi ne more biti sodba presenečenja. Izpodbijana sodba bi za tožečo stranko lahko pomenila presenečenje le, če bi sodišče brez ustreznega materialno procesnega vodstva spremenilo srž spora tako, da bi odločilo na podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svoja pravna naziranja. Kaj takega pa se v predmetnem postopku ni zgodilo.

8Nadalje tudi ne drži pritožbena trditev, da namen nepoplačila terjatve ni z ničemer dokazan. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega računa utemeljeno ugotovilo, da ne drži trditev tožeče stranke, da je vrednost spornega predmeta 3.690,00 EUR, saj iz listinskega dokaza jasno izhaja, da je znašala kupnina za prikolico 200,00 EUR in ne 3.690,00, kot to trdi tožeča stranka. Glede na to, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke sam izpovedal, da je prikolica vredna 2.500,00 EUR, drugačnega zaključka, kot da je bila prikolica očitno prodana izpod cene, sodišče ni moglo narediti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno kot neprepričljivo ocenilo izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke glede razloga prodaje prikolice. Zaključek, da je lahko razlog za prodajo in nakup prikolice le izogibanje izvršbi, je povsem utemeljen, saj je na vprašanje, zakaj je prikolico kupil, odgovoril le, da mu na to ni treba odgovoriti, da je šlo za poslovni razlog. Kdo prikolico sedaj uporablja, pa je odgovoril, da tudi sam, da pa to za postopek ni relevantno. Kot napačna se je izkazala tudi njegova trditev, da so hoteli prikolico registrirati še preden so dobili izvršbo, saj je (glede na potrdilo z dne 22. 5. 2019) to potekalo 22. 11. 2019, pri čemer je tožeča stranka ugovor tretjega vložila že 20. 9. 2019. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da se je zaradi majhne vrednosti prikolice glede na stroške prepisa za prepis lastništva odločila šele ob poteku registracije. Razumnega razloga, zakaj bi se prodajalec odrekel vrnitvi sorazmernega dela dajatev in zavarovanja, pri čemer mu je pretila visoka kazen, ni, razen če je bi bil v ozadju drug razlog, in to je izognitev izvršbi. In končno je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da lahko le tožena stranka dokaže, da je bila na račun izvršba neuspešna, saj je zakoniti zastopnik tožeče stranke in dolžnika ista oseba in so mu torej listine dostopne.

9Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, skrbno in natančno obrazložena, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Ker tudi niso podani razlogi, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka in sicer 375 točk za sestavo odgovora, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško storitev (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).