244. člen ZKP

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je bistvo opozorila v vabilu seznanitev obdolženca z njegovimi pravicami in morebitnimi posledicami odpovedi pravicam, ne pa v ritualnem izrekanju obrazcev ne glede ali to ima tudi vsebino ali smisel. Zahteva po mehaničnem ponavljanju poukov in opozoril ne bi prispevala bistveno ne k varstvu pravic udeležencev v postopku niti k utrjevanju avtoritete sodišča, po drugi strani pa bi omogočala, če ne že vzpodbujala zlorabe v postopku. Navedeno, mutatis mutandis, velja tudi za opozorila ostalim procesnim udeležencem. Skladno z utrjeno sodno prakso je namreč naziranje sodišča, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, če se naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil pravilno povabljen kot priča ni udeležil, kljub temu, da je na predhodnem naroku na zapisnik izrecno izjavil, da vztraja pri predlogu za kazenski pregon, prestrogo. Z izjavo pooblaščenca oškodovanca v konkretnem primeru je po presoji pritožbenega sodišča namreč nedvoumno izkazan interes oškodovanca za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca.

V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva. Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP. Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.

Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici

Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo.

Povsem nepomembno oziroma vseeno je, ali oškodovanec umakne predlog sam (prvi odstavek 57. člena ZKP) ali pa se zaradi njegove pasivnosti po zakonu šteje, da je predlog umaknil (prvi odstavek 244. člena ZKP), posledica je v vsakem primeru enaka in to je izguba pravice ponovno podati predlog (tretji odstavek 57. člena ZKP), slednji pa je pri predlagalnih deliktih procesna predpostavka za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP).

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo so obvezovale "le" določbe ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti.

ZKP v 237. členu izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane kršitve je torej izsiljenost izpovedbe, ki pa mora biti v postopku dokazana. Opis dejanja, ki obdolženemu A. A. uvodoma očita, "da je iz koristoljubnosti in zato, da bi storil kakšno drugo kaznivo dejanje, naklepoma napeljal B. B., da je trem osebam vzel življenje", je ustrezno konkretiziran. Iz opisa dejanja je tako jasno razvidno, da sta B. B. (kot storilec) in obdolženi A. A. (kot napeljevalec), torej vsak v okviru svoje vloge, vendar oba motivirana s pridobitvijo materialne oziroma gmotne koristi v obliki protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, usmrtila vse tri oškodovance zaradi izvršitve tatvine, pri čemer je po naravi stvari hkrati šlo tudi za smrtonosno obliko ropa. Način zasliševanja preko videokonference ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Da obdolžencu ni mogoče verjeti in da ne drži njegov zagovor, da ga v času obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo v X, temveč da se je že nahajal v Y, so izpovedale številne priče. Ob t

Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.

Ker se priča A. A. kljub pravilnemu vabljenju ni zglasil na zaslišanje in svojega izostanka ni opravičil, mu je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi 146. člena ZP-1 utemeljeno in zakonito naložilo v plačilo zakrivljene stroške njegove privedbe.

Pravilna je odločitev sodišče prve stopnje, da mora priča plačati stroške svoje privedbe, ker se kljub pravilnemu vabljenju ni odzvala na vabilo za narok, ki je bil razpisan pred tem.

Sodišče je pričo pozvalo, da v zvezi s svojo odsotnostjo z naroka predloži zdravniško potrdilo, priča pa je sodišče obvestila, da zdravniškega potrdila nima, saj je bil njen otrok iz šole odsoten zaradi naglavnih uši in ga zaradi tega ni peljala k zdravniku. Kljub takšnemu odgovoru priče je sodišče prve stopnje zaključilo, da svojega izostanka z naroka priča ni opravičila, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo, če je v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave, ob tem pa je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka. Zgolj neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

Sodišče priči, ki ni pristopila na zaslišanje, na katero je bila pravilno vabljena in izostanka ni opravičila, naloži plačilo stroškov zaradi krivdne povzročitve preložitve dejanja v postopku o prekršku ne glede na izid postopka.

Posledice neopravičenega izostanka oškodovanca z glavne obravnave, kot jih predvideva prvi odstavek 244. člena ZKP, nastopijo le, če je bilo oškodovancu vabilo pravilno vročeno.

Treba je ločiti situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP).

Pri presoji, ali gre za privilegirano pričo, je obstoj zunajzakonske skupnosti pomemben v času zaslišanja priče. Če se dokazi, izvedeni v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila izključena javnost, nanašajo tudi na kaznivo dejanje, za katerega je glavna obravnava javna, pretehtajo razlogi, ki so narekovali izključitev javnosti.

Jasno je, da zgolj nekaj dnevna odsotnost z doma še ne pomeni, da je zasebni tožilec spremenil svoje bivališče, poleg tega pa bi moralo sodišče predhodno upoštevati še določbo 2. odst. 121. čl. ZKP in sodno pisanje pritirditi na sodno desko, nakar bi se šele po 8-ih dnevih štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. Ker tega ni storilo, niti zasebni tožilec svojega bivališča ni spremenil, se tako ob povedanem izkaže, da zasebnemu tožilcu vabilo za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno. Vsakdo, kdor je povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in razen, če v zakonu ni določeno drugače, tudi pričati. Navedena določba je obvezujoča v vseh primerih in ima njena kršitev za posledico prisilne ukrepe in lahko tudi izrek denarne kazni. Priča se torej mora odzvati vabilu sodišča in sama ni upravičena presojati, ali bodo izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo ali ne.

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, ni dovoljena.