62. člen ZKP

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi. Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema: (i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in (ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu. Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen. V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. č

Trimesečni rok predstavlja objektivni rok, ki teče od smrti oškodovanca kot tožilca in ne od dne, ko so upravičenci izvedeli, da na pobudo pokojnika teče kazenski postopek, pri čemer sodišče ni dolžno poizvedovati, ali obstajajo osebe iz šestega odstavka 60. člena ZKP, niti jih poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka. Kadar upravičenci rok zamudijo, je zato potrebno obtožni predlog zavreči, kot to predvideva drugi odstavek 277. člena v zvezi s 437. členom ZKP.

Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.

Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona. Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se štej

Preden izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka (če državni tožilec pred začetkom glavne obravnave umakne obtožnico), mora sodišče skladno z določilom prvega odstavka 293. člena ZKP obvestiti oškodovanca o pravici, da sme nadaljevati pregon zoper obdolženca.

Podlaga za zastopanje stranke je (novo) pooblastilno razmerje, tudi v primeru, ko je določen prevzemnik določene odvetniške pisarne (zaradi smrti ali drugih razlogov za izpis iz imenika odvetnikov), ker glede na naravo pooblastilnega – zaupnega razmerja, ni moč šteti, da je že določitev prevzemnika odvetniške pisarne, ustrezen ekvivalent takemu razmerju.

Stališče, da bi moral oškodovanec potem, ko je sodišče dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, ponovno izjaviti ali predlaga kazenski pregon, je v nasprotju s procesno določbo, ki podajo predloga za pregon izenačuje s položajem, ko oškodovanec sam poda kazensko ovadbo. Če oškodovanec na glavno obravnavo ni bil povabljen kot priča, procesna situacija iz 306. člena ZKP, s katero je določena zakonska domneva o umiku predloga za pregon, ni nastopila.

Preuranjena pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da razlog za izostanek subsidiarnega tožilca z glavne obravnave ni opravičljiv. Dejstvo je namreč, da je subsidiarni tožilec svoj izostanek z glavne obravnave predhodno opravičil. Res je, da subsidiarni tožilec v zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi razlogi ni predložil ustreznih dokazil, vendar bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati na predložitev teh dokazil. Slednji je sicer v pritožbi predložil potrdilo o upravičenosti zadržanosti od dela, vendar iz tega potrdila ni razvidno, kakšne zdravstvene težave je imel, tako da ni možna ocena o opravičljivosti njegovega izostanka z glavne obravnave.

S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe. Zaslišanja oškodovanca pa državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere misli da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilno sodbe.

Če oškodovanec kot tožilec v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel vzroka, zaradi katerega ni mogel sporočiti sodišču spremembe bivališča, pač pa v nasprotju z dokazi zatrjuje, da je bival na istem naslovu, na katerem pa vabila za glavno obravnavo ni bilo mogoče vročiti prav zaradi spremembe bivališča, takšni prošnji ni mogoče ugoditi.

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je na podlagi 1. odst. 62. člena ZKP štelo, da je oškodovanka odstopila od kazenskega pregona, po tem, ko ji vabila na glavno obravnavo na znani naslov ni moglo vročiti in posledično oškodovankin obtožni predlog na podlagi 1. odst. 437. člena v zvezi z 2. odst. 277. člena ZKP zavrglo. Kolikor pa oškodovanka kot tožilka zatrjuje, da je ravnalo skladno z določbo 66. člena ZKP in da je z navadno pisemsko pošiljko sodišče o spremembi naslova obvestila, tega obvestila pa v spisovnih podatkih ni najti, je dokazno breme o tem, da je res tako ravnala, izključno na strani oškodovanke kot tožilke.