61.a člen ZKP

Drži, da je v nadaljevanju manjkala pravočasnost obvestitve prvostopenjskega sodišča o odsotnosti oškodovanca z glavne obravnave dne 17. 2. 2025, vendar je pri presoji pravilnosti in zakonitosti ustavitve kazenskega postopka zoper obdolženega C. C. s sklepom I K 27549/2024 z dne 17. 2. 2025 treba v ozir vzeti dejstvo, da je oškodovani A. A. na prvostopenjsko odločitev takoj reagiral, ob predložitvi ustrezne listinske dokumentacije tudi z dovoljenim pravnim sredstvom, ko si s predmetno pritožbo prizadeva izničiti presumpcijo umika nadaljnjega kazenskega pregona obdolženca, s čimer je še dodatno izrazil voljo in interes po nadaljevanju kazenskega postopka.

Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi. Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema: (i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in (ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu. Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen. V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. č

Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo.

Pritožbene navedbe, da se je oškodovančevo zdravstveno stanje v noči s 4. 3. na 5. 3. 2020 zaradi visoke vročine drastično poslabšalo, niso z ničemer izkazane. Nasprotno - kot to pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, iz odločbe ZZZS z dne 6. 4. 2020 izhaja, da je imel pritožnik za čas od 2. 3. do 13. 3. 2020 res priznan bolniški stalež, vendar pa tudi, da retrogradno odobren bolniški stalež ni opravičilo za sodišče, ker ne gre za takšno bolezensko stanje, ki bi onemogočalo sodelovanje in prihod na sodišče. Iz tega razloga je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da oškodovančeve odsotnosti z naroka z dne 5. 3. 2020 ni mogoče šteti za opravičljivo in je posledično zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, česar z ničemer izkazane pritožbene navedbe glede njegovega slabega počutja ne morejo ovreči.

Oškodovanec mora na narok pristopiti, kadar gre za kaznivo dejanje, kjer se obdolženec preganja na predlog oškodovanca, saj se v nasprotnem primeru šteje, da je od kazenskega pregona odstopil. Potrdilo delodajalca, ki je priloženo pritožbi, pa potrjuje le, da je bil oškodovanec na dan naroka na službeni poti v tujini, ne pa tudi, da je šlo za neodložljivo delovno obveznost in nenačrtovano pot, torej takšno delovno obveznost, za katero bi izvedel le kratek čas pred narokom in ki bi mu objektivno onemogočala udeležbo na naroku in bi bil zato njegov izostanek opravičljiv.

Ker je oškodovanec s predloženimi listinami in svojo izpovedbo potrdil razloge, zaradi katerih ni mogel priti na glavno obravnavo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bil izostanek oškodovanca upravičen zaradi zdravstvenih razlogov. Zato ni mogoče šteti, da je zaradi njegovega izostanka nastopila posledica umika predloga za pregon. Pri obravnavanju prošnje za vrnitev v prejšnje stanje se ne presojajo strogo razlogi za izostanek oškodovanca z naroka za glavne obravnave, ampak predvsem ali oškodovanec izraža interes, da vztraja pri pregonu zoper obdolženca, kakor tudi ali je bil oškodovanec, kot udeleženec v postopku zadosti poučen o posledicah v smislu 14. člena ZKP.

Pri presoji prošnje oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje po 1. odstavku 61.a člena ZKP ni pravilno stališče, da se strogo presojajo razlogi za izostanek oškodovanca z naroka glavne obravnave, zlasti, če oškodovanec zaradi gostote prometa pristopi na narok le s 17 minutno zamudo, ampak predvsem, ali oškodovanec izraža interes, da vztraja pri pregonu zoper obdolženca, pa tudi ali je bil oškodovanec kot udeleženec v postopku zadosti poučen o posledicah v smislu 14. člena ZKP.