VSL Sklep VII Kp 23115/2017

I. Pritožba pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanci kot tožilci so dolžni nerazdelno plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog zasebnega tožilca (pravilno: oškodovanca kot tožilca) A. A. zaradi njegove smrti zavrglo. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sklep so pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložili pooblaščenci naslednikov oškodovanca kot tožilca ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „nadaljnje obravnavanje in sojenje“. Naknadno so vložili tudi popravek pritožbe, ker je prišlo do pomote pri določenem datumu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavreči, ker je slednji med postopkom umrl, upravičenci pa v treh mesecih po njegovi smrti niso podali izjave, da nadaljujejo postopek, skladno s šestim odstavkom 60. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izpodbijanega sklepa tudi povsem pravilno pojasnilo, da trimesečni rok predstavlja objektivni rok, ki teče od smrti oškodovanca kot tožilca in ne od dne, ko so upravičenci izvedeli, da na pobudo pokojnika teče kazenski postopek, ter da sodišče ni dolžno poizvedovati, ali obstajajo osebe iz šestega odstavka 60. člena ZKP, niti jih poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka.¹ Nedvomno je tudi, da je potrebno v takšnih okoliščinah obtožni predlog zavreči, kot to predvideva drugi odstavek 277. člena v zvezi s 437. členom ZKP.²

5Pritožba se tako napak sklicuje na določbe 61. in 62. člena ZKP, ki urejajo povsem drugačno situacijo, saj je v danem primeru potrebno uporabiti šesti odstavek 60. člena ZKP, kot pojasnjeno zgoraj.

6V skladu z navedenim so povsem irelevantne pritožbene navedbe o tem, kdaj so pritožniki izvedeli, da obravnavani postopek teče ali to, kdaj je bil obtožni predlog obdolžencu vročen, na pojasnjeno pa ne vpliva niti dejstvo, da so pravni nasledniki oškodovanca kot tožilca prava neuki, saj velja načelo ignorantia iuris nocet.

7Prav tako na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nikakor nista mogli vplivati, niti ne vplivata dejstvi, da je pri obravnavi predmetne zadeve pred sodiščem prve stopnje prišlo do zastoja ter da je sodišče prve stopnje preminulega oškodovanca kot tožilca napak označilo za zasebnega tožilca.

8Pritožba v nadaljevanju izraža nestrinjanje z aktualno zakonsko ureditvijo, vendar so tovrstne navedbe brezpredmetne, saj sodišče vselej odloča v skladu z veljavnim zakonom. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ustavno skladnost relevantnih zakonskih določb. Nasprotno od pritožbenih navedb je že na podlagi gramatikalne razlage šestega odstavka 60. člena ZKP nedvomno jasno, da je bil namen zakonodajalca, da prične trimesečni rok teči po smrti oškodovanca kot tožilca in da se na ta način naslednikom oškodovanca kot tožilca omejijo možnosti nadaljevanja postopka. Če se pritožnikom porajajo dvomi o ustavnosti takšne ureditve, pa lahko sami sprožijo ustrezne postopke.

9Glede na pojasnjeno je torej pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo pomanjkljivosti, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Ker nasledniki oškodovanca kot tožilca s pritožbo niso uspeli, jim je pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, v nerazdelno plačilo naložilo 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, skladno s tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 142 in 130-131.
² Ibid., str. 131.