VSRS Sodba I Ips 48080/2010-67

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni L. B. je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma izpodbijano sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po prvem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta na bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obsojenec pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2Zagovorniki obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in prvostopenjsko sodbo in (ali) drugostopenjsko sodbo razveljavi ter ustrezno vrne v novo odločitev prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je v obravnavanem primeru oškodovanec podal kazensko ovadbo ter priglasil premoženjskopravni zahtevek, zato je v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP izpolnjena predpostavka tudi za pregon kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog. Ker oškodovanec ni bil povabljen kot priča na glavno obravnavo zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, tudi ni nastopila procesna situacija iz 306. člena ZKP. Obramba se tudi ne more sklicevati na 62. člen ZKP, saj se ta nanaša na oškodovanca kot tožilca, torej na postopek, ki se lahko začne na pobudo subsidiarnega tožilca, ne pa na postopek, ki poteka po uradni dolžnosti, na predlog oškodovanca. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu ter njegovim odvetnikom, ki so dne 11. 12. 2012 v izjavi izrazili nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zagovorniki obsojenca neutemeljeno navajajo, da naj bi sodišče kršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podan predlog oškodovanca, ter s tem uveljavljajo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljujejo s tem, da je sodišče z izpodbijano prvostopenjsko sodbo obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ, za katerega se storilec po določbi četrtega odstavka istega člena preganja na predlog, pa predlog ni bil podan.

7V obravnavanem primeru je bil zoper obsojenca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Sodišče prve stopnje je med postopkom ugotovilo, da gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku navedenega člena KZ ter je po opravljeni glavni obravnavi 10. 2. 2012 izreklo in razglasilo sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, za katerega se pregon začne na predlog oškodovanca (četrti odstavek 133. člena KZ).

8Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon.

9Iz uradnega zaznamka o prejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon št. 3L694/37/K704655/1302876 z dne 1. 1. 2007 je razvidno, da je oškodovanec pooblaščeni uradni osebi organa za notranje zadeve podal kazensko ovadbo, s katero je naznanil dogodek in na jasen in nedvoumen način izrazil svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. Uradni zaznamek o prejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon je šteti za ovadbo (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 6. 1995), ovadbo pa v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP za predlog za pregon storilca. Zato je drugačno stališče obrambe, da bi moral oškodovanec potem, ko je prvostopenjsko sodišče dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ponovno izjaviti ali predlaga kazenski pregon, v nasprotju s procesno določbo, ki podajo predloga za pregon izenačuje s položajem, ko oškodovanec sam poda kazensko ovadbo.

10Procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog je bila podana tudi ves čas postopka, saj predlog za pregon do konca glavne obravnave ni bil umaknjen, oškodovanec ter njegov pooblaščenec, odvetnik M. P., pa sta podala tudi predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka (oškodovanec na narokih 8. 10. 2008, 25. 11. 2009 ter 30. 11. 2011, oškodovančev pooblaščenec pa na naroku za glavno obravnavo 15. 11. 2009).

11Podatki spisa potrjujejo navedbe obrambe, da niti oškodovanec niti njegov pooblaščenec na glavno obravnavo 10. 2. 2012 nista prišla, oškodovanec, kljub prejetemu obvestilu poštne pošiljke – vabila, ni dvignil, pooblaščenec pa je vabilo prejel, a se nanj ni odzval. Ker oškodovanec na glavno obravnavo 10. 2. 2012 ni bil povabljen kot priča, procesna situacija iz 306. člena ZKP, s katero je določena zakonska domneva o umiku predloga za pregon ni nastopila. Zato obramba neutemeljeno očita, da je z izrekom obsodilne sodbe sodišče kršilo 2. točko 357. člena ZKP, po kateri izreče sodišče sodbo, s katero zavrne obtožbo, če je oškodovanec umaknil predlog. Zahteva za varstvo zakonitosti se tudi ne more z uspehom sklicevati na kršitev 62. člena ZKP, ker se ta nanaša na oškodovanca kot tožilca, torej na postopek, ki se lahko začne na pobudo subsidiarnega tožilca, ne pa na postopek, ki poteka po uradni dolžnosti, na predlog oškodovanca.

12Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev materialnega prava v smislu 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zakonski razlog zaradi katerega je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer mogoče vložiti, ne navaja pa niti okoliščin niti ravnanja, ki tvorijo zatrjevano kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) sodišče ni dolžno in niti ni pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. Ni dovolj, da se vložnik sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo, saj bi namreč to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

13Vrhovno sodišče zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni ugotovilo, zato je zahtevo zagovornikov obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.