VSM Sklep IV Kp 11076/2019

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca Š.M. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 11076/2019 z dne 19. 4. 2019 na podlagi drugega odstavka 60. člena v zvezi z drugim odstavkom 87. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot prepozno zavrglo vlogo oškodovanca kot tožilca Š.M. z dne 27. 2. 2019, vloženo po pooblaščencu J.M., zoper osumljenega D.Š.T., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Proti takemu sklepu se je oškodovanec kot tožilec pritožil po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter 1. točke 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj opravi posamezna preiskovalna dejanja po predlogu z dne 27. 2. 2019.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, niti ne pojasni, katera kršitev iz 371. oziroma 372. člena ZKP naj bi bila podana, prav tako pritožba v ničemer ne konkretizira kršitve določb 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, zato tako uvodoma zatrjevanih kršitev ni mogoče preizkusiti. Iz vsebine pritožbe, ki v bistvenem navaja, da oškodovanec ni prevzel kazenskega pregona na podlagi sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/18286/2018 z dne 29. 10. 2018, temveč na podlagi sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/1641/2019 z dne 15. 2. 2019, pa izhaja, da s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po pritožbeni oceni je tako oškodovanec kot tožilec kazenski pregon začel skladno z drugim odstavkom 60. člena ZKP.

5Pritožba nima prav. Ugotoviti je, da je oškodovanec kot tožilec zoper osumljenega D.Š.T., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, podal dve kazenski ovadbi. Prvo kazensko ovadbo je podal dne 19. 4. 2017 in jo nato po tedanjem pooblaščencu C.P.P. d.o.o. dne 26. 4. 2018 oziroma dne 17. 5. 2018 dopolnil, drugo kazensko ovadbo pa je po pooblaščencu J.M. podal dne 5. 2. 2019. Prvo kazensko ovadbo je državni tožilec zavrgel s sklepom Kt/18286/2018 z dne 29. 10. 2018, drugo pa s sklepom Kt/1641/2019 z dne 15. 2. 2019. Po pregledu spisovne dokumentacije, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in sklepa Kt/1641/2019 z dne 15. 2. 2019, da ovaditelj – oškodovanec kot tožilec v svoji ponovno vloženi kazenski ovadbi opisuje identično dejansko stanje oziroma identičen historičen dogodek, o katerem je državni tožilec s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe Kt/18286/2018 z dne 29. 10. 2018 že sprejel odločitev. Tako je potrebno v celoti pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je pravočasnost podanega predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 27. 2. 2019 potrebno presojati glede na datum vročitve sklepa Kt/18286/2018 z dne 29. 10. 2018 in ne glede na datum vročitve kasnejšega sklepa Kt/1641/2019 z dne 15. 2. 2019, kajti poznejše odločanje državnega tožilca o ponovno vloženi kazenski ovadbi, ki se nanaša na istega osumljenca, isto kaznivo dejanje ter iste dejanske in historične okoliščine, ne podaljšuje prekluzivnega roka, ki ga ima oškodovanec kot tožilec po določbi drugega odstavka 60. člena ZKP. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da vloge oškodovanca kot tožilca z dne 27. 2. 2019 ni mogoče šteti kot pravočasne.

6Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona. Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.

7Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).